Skrivnost trdo kuhanega jajca

Se še spomnite, kaj je kriptografija? To naj bi bila veda o šifriranju sporočila ali o prikrivanju vsebine. Kaj pa kriptografija z javnim ključem (public-key cryptography)? Temelji na asimetričnem šifriranju, pri katerem vsak uporabnik izdela javni ključ za šifriranje in zasebni ključ za dešifriranje. Malce čudno, ne?!

Kaj pa kvantna kriptografija? Menda gre za nepremagljivo šifriranje, pri katerem se uporabljajo spoznanja kvantne teorije, predvsem načelo neostrine, po katerem pa je mogoče vse lastnosti kakšnega objekta izmeriti z absolutno natančnostjo. Kvantna kriptografija naj bi omogočala varno izmenjavo naključne vrste in bitov, ki je pozneje lahko podlaga za način one-time pad.

Kaj pa je ta one-time pad? Menda edina oblika šifriranja, ki je ni mogoče streti. Temelji na naključnem ključu, ki je dolg kot samo sporočilo. Vsak ključ se lahko uporabi le enkrat.

In tako naprej in nazaj v stoletja, ko se je uporabljalo polialfabetsko šifriranje, simetrična kriptografija itd. V 16. stoletju je italijanski znanstvenik Giovanni Porta celo opisal, kako sporočilo lahko skrijemo v trdo kuhano jajce. Odtlej se je marsikaj spremenilo, na primer: če besedici s tremi črkami »raztegnemo« na samo 32 črk, takoj nastane 14.830.000.000.000.000.000.000.000.000.000 možnosti. Če bi človek lahko preveril eno razvrstitev na sekundo in če bi vsi ljudje na svetu delali noč in dan, bi bila navzlic temu potrebna več kot petstokratna doba vesolja, da bi preverili vse možnosti.

Tako Simon Singh v svoji Knjigi šifer, mi pa kajpak nismo preverjali teh podatkov, ker nas bolj zanima aktualna »šifriranost« sveta, predvsem v komunikacijah, t. i. demokraciji, politiki in v najvišjih finančnih orbitah. Če vzamemo pod drobnogled samo sedanji izbor/volitve novega generalnega sekretarja Združenih narodov, lahko samo sklonimo glavo, ker nam prav nobena kriptologija več ne pomaga.

Ko je naše železo v ognju za to funkcijo vrhunski diplomat Danilo Türk, se navadni smrtniki lahko samo čudimo: najprej je na drugem, zdaj na osmem mestu in tako naprej ali nazaj, kdo bi vedel, do katere dobe naslednjega vesolja bo to šlo. OZN, EU, ZDA in podobne politične institucije, kajpak vključno z velikim kapitalom v ozadju, postajajo nekaj vse bolj neobvladljivega idealom, razumu in čustvom navadnih državljanov, davkoplačevalcev.

Volitve/izbori v take nadnacionalne kartele so seveda vse bolj v posmeh vsemu tistemu, kar se sproti pridiga kot nekakšno demokracijo. Če primerjamo samo »volitve« za OZN in EU, se kajpak ne moremo izogniti našemu prijatelju Albertu Einsteinu, ki je imel na Sorboni nekaj predavanj o relativnostni teoriji. Ker se je številnemu puhloglavemu občinstvu marsikaj zdelo suhoparno, je neki fizik vse skupaj takole komentiral: »Prvo predavanje je docela razumljivo. Drugega razumeta samo bog in on. Tretjega samo še bog.«

K temu bi lahko pripomnili: zdaj niti bogu ni več razumljivo, kam drvi demokracija 21. stoletja, seveda kot skupni hudournik z velekapitalom in političnimi balvani. Skratka, volitve/izbori v neke nadnacionalne institucije postajajo vse bolj vprašljiva stvar, ker v njih ni samo političnega, demokratičnega primanjkljaja, ampak so tudi skrivna ozadja.

Če smo že začeli pri Danilu Türku in njegovi kandidaturi, ki naj ne bi bila – glede na njegov diplomatski ugled – nikakor sporna, zlasti ker je pač prst po zemljevidu pokazal na Vzhodno Evropo, ki še nikoli ni bila »pripuščena« h kakšnim pomembnejšim položajem. Ne samo v politiki in financah, tudi v športu, kulturi in tako naprej. Če pregledate seznam mednarodnih športnih institucij, se vse vrti okoli Švice in tam naokoli. Kajpak gre za denar.

Očitno pa noben dogovor ne velja več. Vzhodne Evrope v kandidaturi za generalnega sekretarja OZN nenadoma ni več, tu je zdaj na prvem mestu Portugalec António Guterres (odličen diplomat!). Igra seveda še ni končana, je pa že jasno, da je tu marsikaj umazanega.

Združeni narodi naj bi bili nekaj posebnega, svetovnega, ne pa tanzanijski parlament; in vendar se jim je tam uspelo preleviti v nekaj podobnega, kot v Evropi simbolizira Bruselj. Ki postaja vse bolj skeptična »vrednota« in celo doživlja vse večji prezir, kar se je navsezadnje izkazalo z britanskim brexitom in njegovimi nepredvidljivimi posledicami. EU je tu padla na demokraciji, naj si to sedanja birokracija prizna ali ne. Tako ne gre več.

Volilni sistemi, ki slonijo na raznih kriptografijah in ne omogočajo jasnega izražanja svobodne volje, bodo nedvomno prej ali slej pokopali velike »sisteme«, kot so OZN, EU, morda celo ZDA – da niti ne govorimo o raznih mednarodnih javnih in tajnih sporazumih, kot je TTIP, ki so prav tako temelj svetovne politične ureditve.

Seveda je tu nemudoma že vprašanje, kaj je sploh demokracija. V nasprotju s splošnim prepričanjem, da smo demokracijo »uvozili« iz nekdanje Grčije (to se je nekako izustilo celo tvorcem preambule evropske ustave), nam filozof in zgodovinar Luciano Canfora dokazuje, da ni besedil atenskih avtorjev, ki bi demokraciji pela hvalnice. In to ni naključje. Skratka, do demokracije je treba biti previden, ker je, kot pravi zgodovinar Arthur Rosenberg, že trajno onesnažila politični jezik.

Ne bomo preveč jezikali, velja pa spomniti, da izraza »demokracija« ni ne v ameriški ustavi in ne v tistih, ki so nastajale v Prvi francoski republiki.

Iz tega ne smemo ničesar prehitro sklepati. Sedanji svet je pač tako konfuzen, da mu mora ostati neka »politična religija«, sicer se bo vse razblinilo. Tako kot se druga za drugo razblinjajo mednarodne institucije, dogovori in predvsem medsebojno zaupanje; verjetno se bomo vrnili k nacionalnim državam, kot je že nakazala višegrajska skupina, pa seveda Pribaltik s Skandinavijo. In Velika Britanija. Svet gotovo ne bo več takšen, kot je bil, in zaupanje v mednarodne institucije in dogovore (TTIP!) se lahko zruši tudi na posamezne države in njihove vlade. Morda je Francija to že doumela.

Seveda se je z brexitom podrla tudi tektonika Evrope. Bomo odslej še volili/izbirali za Bruselj neke kandidate, ki jih ne bi prepoznali niti v vaški gostilni? Bodo prihodnji kandidati za EU ali OZN ali OECD šifrirani po kvantni kriptografiji ali kako drugače?

Kajti nekaj od tistega, kar sleherniki še umevamo kot demokracijo, mora ostati. In tega se kajpak ne da ohraniti z možnostjo 14.830.000.000.000.000.000.000.000.000.000, kajti tako bomo še v prihodnja vesolja volili samo Pahorja.

Sicer pa je v to zgodbo nujno treba vključiti tudi legendarnega francoskega zunanjega ministra de Talleyranda. O njegovi politični omahljivosti je ob njegovi smrti ruski poslanik izjavil: »Stavim, da ga zdajle hudič graja, ker je pretiraval in prekoračil vsa njegova navodila.«

Mimogrede, tako se dela v politiki, sicer nisi profesionalec.