Odbojkarji v pol leta polnopravno sprejeti v svetovni vrh

Športna ekipa leta: moška odbojkarska reprezentanca v enem zamahu v finalu EP, svetovni ligi in na tekmah z velesilami.

Objavljeno
08. december 2015 21.42
Janez Porenta
Janez Porenta
Ljubljana – Kdo bi si mislil, da bo od obdobja stare slovenske moške odbojkarske reprezentance, ki je bila zrela za nekaj velikega, dosegla pa ni nič, do nove, srebrne z EP in z velikimi črkami zapisane na svetovni zemljevid, preteklo le pol leta! V tako kratkem času je italijanski trenerski mag Andrea Giani pokazal, kako se stvarem streže.

Usoda je začela vleči niti že v polfinalu lanske evropske lige, ko so Slovenci šokantno pokleknili pred Grki, s čimer jim je vnovič spodletel preboj v tako želeno svetovno ligo. Če bi bil razplet drugačen, se tedanji selektor Luka Slabe tri četrt leta pozneje ne bi odstranil z vročega stolčka, Andrea Giani pa bi bil še naprej zgolj trener Verone v serie A. Toda klopčič se je končno začel odvijati. S svetlobno hitrostjo.

Skromnega, marljivega selektorja, pravo nasprotje tipičnega temperamentnega italijanskega nastopača, je OZS ustoličila v začetku maja. Vse, kar je vedel o ekipi, je bilo, da gre za fante z izjemnim kakovostnim potencialom. Giani je takoj zavihal rokave, se tudi za razred slabših tekmecev v evropski ligi lotil z najmočnejšimi topovi in brez praske pobral to, po kar je prišel – lovoriko in dolgo pričakovan preboj stopničko višje, med svetovno reprezentančno elito.

Skala se je odvalila od srca, led je bil prebit, pot do še večjih uspehov končno tlakovana. »Vedeli smo, da imamo potencial, tudi ko se nam prejšnja leta ni izšlo, smo bili vztrajni in potrpežljivi,« si je oddahnil kapetan Tine Urnaut. Slovenija je našla pot med velike in svetovna odbojka ob tem ni stala križem rok. Kar naenkrat je bila Gianijeva četa idealen sparing partner velesilam, ki je prej niti povohale niso.

Tako je septembra v Stožicah dvakrat gostovala prva ekipa sveta, Brazilija. Slovenski odbojkarski privrženci so torej lahko, resda v prijateljskih dvobojih, pred lastnim nosom začutili utrip prihajajoče svetovne lige, fantje pa so dobili potrditev, da so polnopravno sprejeti v svetovni odbojkarski vrh. Manj kot mesec dni pozneje so se v Ludwigsburgu pomerili še z zmagovalko evropskih iger Nemčijo in finalistkama svetovne lige Francijo in Srbijo.

Giani je v svojem slogu miril evforijo. Pred vrhuncem sezone, EP, s katerega so se Slovenci praviloma vračali sklonjenih glav, ni stresal nerealnih napovedi, napovedoval je četrtfinale in se z mnogo tišjim glasom spogledoval s polfinalom. Fantje so presegli oboje in v Sofiji šele v finalu naleteli na previsoko oviro – francosko. A njihov uspeh je sprožil posledice neslutenih razsežnosti. Kar naenkrat so vsi v domovini postali poznavalci odbojke, na jutranjih kavah se je kramljalo skoraj izključno o tem, medmrežje se je šibilo pod težo vriskov navijaškega ponosa in zanosa. Panoga, doslej pahnjena precej na obrobje, se je znašla na naslovnicah tiska.

Kuj železo, dokler je vroče, si je mislil tudi prvi mož OZS Metod Ropret in že napovedal, da bo Slovenija kandidirala za nosilno državo gostiteljico EP 2019. Fantje bi si to z letos doseženim zaslužili. Žal se jim je le za las izmuznila možnost, da bi skozi kvalifikacije ujeli olimpijski turnir v Riu. A Giani ne prehiteva – OI 2020 so realen cilj. Slovenska javnost upa, da še vedno z njim kot selektorjem. »Ne delam zaradi denarja, delam zaradi zmag, uspehov. To je edino, kar me zanima. Ambiciozna okolja z dobro pripravljenim terenom za zmagovanje,« ponižno odvrne.

Pa junaki na parketu? Le poglejte njihove dosežke prejšnjega tedna v ligi prvakov, pa vam bo jasno, da so kot prerojeni. Mitja Gasparini, 22 točk ob zmagi Pariza; Klemen Čebulj, 13 točk ob zmagi Civitanove; Gregor Ropret, 6 točk ob zmagi Hypa Tirola; kapetan Tine Urnaut pa je prispeval zadnjo točko za zmago Trentina nad Toursom.