Olimpionik zna poslušati svoje telo

»Težko je bilo, res sem se nagaral. Ampak ta trud je bil pretkan z neizmernim veseljem,« pravi Miro Cerar.

Objavljeno
25. september 2020 06.15
Posodobljeno
25. september 2020 07.03
Lani je dopolnil 80 let, letos pa bi moral voditi slovensko odpravo na OI v Tokiu, ki so jih zamaknili za leto dni. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Vito Divac
Vito Divac
Življenjska športna pot Miroslava Cerarja je bila telovadba. Vsestransko ga je določila in človeško opredelila, močno pritegnila in do popolnosti zadovoljila. Pomembno mu je bilo, da so ga ljudje razumeli, z njim sodelovali, mu dajali podporo in omogočili, da je udejanjil svojo nadarjenost, znanje in vse, kar ga je uvrstilo med najboljše telovadce sveta vseh časov.

Ko so novinarji proti koncu petdesetih let 20. stoletja prvič srečali Miroslava Cerarja, so pričakovali visokega postavnega mladeniča širokih ramen. A so se ušteli. Bil je Slovenec, srednje rasti (pri 172 cm je imel 72 kg).

Na prvi pogled se ni videlo, da je njegovo telo ena sama mišica. Lepota atletskega telesa, eleganca telovadca, predvsem pa izjemna moč, s katero je očaral okolje, so se skrivale za obleko.

image
Ko je osvajal zlate olimpijske kolajne, je bil narodni junak. FOTO: Edi Šelhaus
Petdeset let kasneje se miselno ni bistveno spremenil od osvajalca zlatih kolajn v šestdesetih in začetku sedemdesetih let 20. stoletja. Svetleča zvezda na nebu svetovne gimnastike in jugoslovanskega športa navzlic osemdesetim letom ni izgubila leska. Telesno sicer ni mogočen, je pa živi spomenik bleščečega zmagovalca, čigar filozofijo premagovanja tekmecev bi mnogi radi spoznavali in uporabili tudi danes. Še vedno je poučna. Je sinonim za športne vrednote nekoč in danes, ki so čedalje bolj pomembne v življenju.

Tako kot je bil v času največjih uspehov odmerjen, dostojen in skromen mladenič, kar je bilo nekdaj dovolj za ljubezen, spoštovanje in priljubljenost, je takšen tudi danes.

Lasje so ga z desetletji sicer zapustili, tudi mišice niso več tako napete, kot so bile še ne tako dolgo nazaj. Za obleko in brez nje se pri osemdesetih več ne skriva tista lepota telesa, ki bi izzivala hrepenenje ženskega sveta. Vendar je kot oseba ostal neposreden, prijeten in šarmanten. Kot sogovornik pa je veliko bolj vešč, kot je bil na vrhuncu svoje športne moči. Tudi veliko večjo moč izražanja ima, kot jo je imel po zlatih kolajnah na olimpijskih igrah v Tokiu 1964 in Mehiki 1968 ter svetovnem prvenstvu v Ljubljani 1970, kjer je zaokrožil izjemno kariero najboljšega slovenskega športnika s 30 kolajnami na OI, SP in EP ...
Kako se počuti pri osemdesetih letih kot mit in legenda?

»Sem realen človek. Seveda imam o sebi pozitivno mnenje, a daleč od tega, da bi se predstavljal za idealnega. S svojo slavo se nikoli nisem obremenjeval, ker je bila drugačna in v drugih časih, kot je sedanja. Čeprav mi je na trenutke lepo slišati in se pri starih letih po malem tudi počutim, da sem legenda, ko mi po vseh priznanjih kdo to reče. To ni samohvala, ampak moj odnos čaščenja vrhunskega športa in zmagovalcev. Sem samo eden izmed junakov slovenskega športa.«

Na podlagi bogatih izkušenj in poznanstev ter vloge, ki jo ima v svetovnem športu, je po pravniški upokojitvi prevzel vlogo učitelja ter zaščitnika športa in ferpleja pri Olimpijskem komiteju Slovenije.

»Sem realen človek. Seveda imam o sebi pozitivno mnenje, a daleč od tega, da bi se predstavljal za idealnega. S svojo slavo se nikoli nisem obremenjeval, ker je bila drugačna in v drugih časih, kot je sedanja.«


Na stara leta ima težave s srcem. Pravi, da je videz vitalnosti pri njegovih letih velikokrat zavajajoč. Ko sva se pogovarjala v Koversadi pri Vrsarju, je prišel pome s kolesom. Potem sva šla peš do njegovega šotora. Ob manjšem vzponu se je upehal. Malo sva posedla in nadaljevala sprehod.

»Gre za redko obliko pešanja srca, kakršno je imelo v Sloveniji le osem ljudi. Tudi v tujini jih ni veliko, zaradi neraziskanosti pa nimam pravih zdravil. To se pozna tudi na moji športni aktivnosti.«

image
Miru Cerarju je na odprtju izobraževalnega centra OKS v roko segel tudi predsednik MOK Thomas Bach. FOTO: Marko Feist/Slovenske novice


Ko je utrujen, se ustavi


Vse do 75. leta je igral nogomet in tenis, zelo pozoren pa je, koliko smuča in vozi kolo. »Ko hodim, poslušam svoje telo. Ko sem utrujen, se ustavim, zajamem sapo in nadaljujem.«

V Jugoslaviji je bil velik šampion in nadvse spoštovan športnik in človek. Kot osebnost je, kot so zapisali kronisti njegovega časa, prerasel okvire športa. Bil je dobesedno narodni heroj, idol mladih, pomembna družbena osebnost. Imel je vse vrline izjemnega človeka in ni ga cenila samo Jugoslavija, ampak ves svet …

Cerar je danes zelo odkrit in še vedno zelo pogumen, čeprav poudarja, da svojega odnosa do življenja in razmišljanja o njem ni spremenil. Presenetil pa je, ko je dejal, da takšne telovadbe, kot jo je preživel, nikoli ne bi več ponovil, da je bilo preveč bolečin in osebnih travm.

»Težko je bilo, res sem se nagaral. Ampak ta trud je bil pretkan z neizmernim veseljem. Zelo sem bil zagnan in počel nekatere stvari, za katere lahko rečem, da sem bil svojevrsten mazohist. Še dobro, da nimam hujših posledic …«

S prstom je pokazal na še vedno vidno brazgotino, posledico nekaterih mišičnih poškodb in kirurškega posega, ki mu ga je kot mulcu naredil stari oče, ko si je poškodoval mišico.

Na slovenski šport ima izjemen vpliv. Nikoli pa ni hotel biti ujetnik majhnega prostora. Jasno mu je bilo, da ne moreš biti velik, če si v glavi majhen. (Iz nastajajoče knjige o življenju olimpionika Mira Cerarja.)