Poraz z Lariso Cerić, ki je na lestvici Svetovne judoistične zveze (IJF) v kategoriji nad 78 kg druga za Južnokorejko Minjeong Kim, medtem ko zaseda Ana 13. mesto, seveda ni sramoten, nenavaden je le način, kako je izgubila. Zaradi manjše aktivnosti in nepotrebnega padca na kolena je namreč pičlih 19 sekund pred koncem prejela še tretjo kazen in z njo rdeči karton (0:10).
Fabjan: To ni Ana, kakršno poznamo
Da to ne bo njen dan, je trener Marjan Fabjan slutil že, ko je Ana narobe zavila proti tatamiju. "To je le še en dokaz, da ni bila zbrana. Morda je vse skupaj prelahko vzela, moral sem ji, denimo, trikrat reči, da se dobro ogreje, vseskozi sem jo opozarjal, da jo čaka težka borba, med katero jo je nato kar presekalo. Ne, to ni bila Ana, kakršno poznamo," je poudaril 60-letni Celjan.
Velenškova je potrebovala kar nekaj časa, da si je za silo opomogla in spregovorila za skupino slovenskih poročevalcev v Bakuju. "Z Lariso sem se konec julija borila že v Zagrebu, kjer sem jo premagala, zato sem dobro vedela, na kaj moram paziti in česa ne smem narediti. A sem bila premalo napadalna, zaradi česar sem dobivala kazni za neaktivnost. To je bila ena od mojih najslabših borb, odkar tekmujem na najvišji ravni. Že zelo dolgo nisem izpadla tako hitro, zato je to zame precejšen šok. Jezna sem nase in obenem razočarana, ker nisem pokazala, česa sem bila sposobna," je priznala in dodala, da bi se – če bi se zjutraj počutila slabo in ji ne bi šlo na ogrevanju – s takšnim razpletom še nekako sprijaznila. A počutila se je močno.
"Morala se bom pobrati"
"Imela sem dober občutek, ko pa sem stopila na blazine, mi preprosto ni steklo. Gibanje, napadi … Prav nič mi ni šlo, kot sem si zamislila." Podobno žalostna je bila tudi po zgodnjem slovesu od aprilskega EP v Tel Avivu. "Ker pa je to svetovno prvenstvo, je moje razočaranje še večje," je primerjala bronasta judoistka z OI v Riu de Janeiru 2016, ki ima dve odličji s SP (srebrno iz Astane 2015 in bronasto iz Čeljabinska 2014), osvojila pa ju je v kategoriji do 78 kg, v kateri je tekmovala do OI 2016.
"Ne vem, morda mi v najtežji kategoriji, v kateri sem osvojila že nekaj kolajn na turnirjih za veliko nagrado in že tudi zmagala, primanjkuje velikih tekem. Nič, bova s trenerjem Fabjanom opravila analizo in ugotovila, kaj je šlo po zlu. Nisem človek, ki bi kar tako vrgel puško v koruzo. Morala se bom pobrati in iti naprej. Pred nami je še dosti tekem, glavni cilj pa so seveda OI čez dve leti v Tokiu," je še dejala Velenškova.
Nekaj točk za Dragiča
Vsaj delno zadovoljen pa je bil včeraj 198 cm visoki in 125 kg težki Vito Dragič (nad 100 kg), ki si je z zmago nad Argentincem Hectorjem Camposom (10:0), kateri je sledil poraz s Srbom Žarkom Ćulumom (0:10), izbojeval nekaj točk v kvalifikacijah za OI 2020.
"Ne vem, kaj je šlo pravzaprav narobe; Žarku sem dovolil, da me je zapel z nogo, potem pa je njegova teža naredila svoje. Navsezadnje ima skoraj 40 kilogramov več od mene. Za takšne situacije nimam prave obrambe, ne znam se pravilno obrniti. S trenerskega stolčka in tribune sem sicer slišal: 'Vleci, reši se!' A je bilo že prepozno in sem padel – bum!" je slikovito opisal 25-letni Bistričan in zaupal, da je moral zavoljo ciste v kolenu dva dni pred odhodom v Baku na punkcijo.
"Občutek je takšen, kot da bi imel malo peska v sklepu. Zaradi tega sem se izogibal nizkim tehnikam, v glavi sem imel blokado, ker sem se bal za koleno. A ni izgovora, to borbo bi moral dobiti tudi poškodovan."