Seveda je v športu že tako, posamezne države pa tudi s paketnimi ukrepi želijo rešiti vsaj nekaj kože športno-zabavni industriji. Tudi v Italiji, kjer je nogomet posel, ki ne sme propasti, drugače bo država na Apeninskem polotoku lahko kar zaprla svojo (športno) trgovino.
Sestaviti Marshallov načrt za šport pa ni preprosto, tudi državni organi na »škornju« so imeli težke korake po stopanju na novi krizni poti. Finančni načrt pomoči za šport azzurrov tako obsega zamrznjenje plačil davčnih obveznosti kot tudi posojila Instituta za športne kredite v skupni višini 100 milijonov evrov brez obresti, tako za zveze kot klube.
Vse lepo in prav, a športna industrija mora tudi vnovič zavrteti velikansko kolo svojih dejavnosti. Calcio se bo že vrnil na treninge, tako kot drugi razen košarkarjev in odbojkarjev, ki so že predčasno končali državna tekmovanja, a serie A se mora tudi odigrati, in to do konca.
Telesne grožnje na Škotskem
Kaos bo v nasprotnem primeru grozovit, tako kot se je to že pokazalo na Nizozemskem, Škotskem in v Franciji, kjer bodo besedo pri tem, kateri klub je po birokratski odločitvi izpadel iz lige, imela tudi sodišča. Na Škotskem je celo prihajalo do telesnih groženj, prizadeti klubi zahtevajo neodvisno preiskavo glasovanja o administrativnih rešitvah zaključka sezone, ne predstavljamo si, kako bi se odzvali skrajno temperamentni Italijani.
Pomoč onstran slovenske zahodne meje bo denimo namenjena športnikom, zdaj na službenem čakanju, ki na sezono zaslužijo manj kot 50.000 evrov, teh je nekaj v drugi italijanski nogometni ligi, precej več v tretji. Tudi košarka lahko računa na to olajšavo v denarni pomoči, vredni 21 milijonov evrov.
13.
junij je želeni datum tekmovalne vrnitve serie A, a zadnjo besedo bo imela vlada
junij je želeni datum tekmovalne vrnitve serie A, a zadnjo besedo bo imela vlada
Da bo po načelih italijanske demokracije, takšne ali drugačne, vse bolj pošteno, pa tisti športniki, ki so že vključeni v pokojninski sklad poklicnega športa, niso upravičeni do tega državnega dodatka. Šport potrebuje pokrovitelje, sam sebi kot zabavna industrija ni namen, tudi povratnih sredstev tako ne bi bilo, a uresničitve predloga oprostitve davčnih prispevkov za sponzorje v športu ni bilo.
Torej državi bodo še naprej vplačevale močne gospodarske združbe, administrativna Italija se v ekonomski krizi boji, da bi preveč presahnila državna blagajna.
Znižanje najemnin
Za 60 odstotkov se bodo tudi znižale najemnine za športne objekte, to za čas, ko klubi zaradi boja z virusom ne morejo uporabljati štadionov, dvoran in drugih nepremičnin. Tako je najemnina za štadione v serie A doslej bila mesečnih 100.000 evrov, v drugi ligi, serie B, 20.000. V košarkarski elitni ligi je bilo treba mesečno plačati 15.000 evrov za najemnino dvorane. Tudi vaučerji, bančni čeki, so namenjeni kot nadomestilo za izgubljene mesece neuporabe, seveda tudi za športnike v posamičnih panogah, kot so atletika, plavanje in drugi.
Državna nepovratna finančna pomoč kot še eden od korakov je pomembna predvsem za amaterske klube, tudi posameznike. Giblje se od 25 odstotkov (za posamezne subjekte z manj kot 100.000 evrov prihodkov), 20 odstotkov (pod 400.000 evrov) in 15 (med 400 tisoč in petimi milijoni). A trik je tudi v tem, da bodo te pomoči deležni tisti, ki so imeli v obdobju od aprila leta 2019 in letošnjim aprilom prihodke znižane za dve tretjini.
Stave v podzemlje
Naslednja akcija italijanske republike je Rešimo šport, a tu se je uprl sektor športnega stavništva. V triletnem obdobju obujanja športnega sistema bi prispeval 0,75 odstotka od zaslužka (po plačanih davkih) s športnimi stavami. Športne stavnice na Apeninskem polotoku so v lanskem letu zaslužile dobrih 14 milijard evrov, razdelitev manj kot odstotka tega denarja, 100 milijonov evrov, bo nadziralo športno ministrstvo pod vodstvom Vincenza Spadafore.
Letos in v naslednjih dveh letih prispevana vsota ne sme pasti pod številki 35 ali 40. Razvidno je, da so se stavne združbe razburile, zakon primerjajo z darilom podzemlju. Seveda ne v naravnem pomenu, temveč mafijskem, ogrožena naj bi bila tudi socialna varnost družin zaposlenih v stavni industriji. A to so tudi krokodilje solze, lastnike športnih stavnic in delničarje zdaj v krizi grozi pomisel o izgubi vsakega evra.
Socialni sod smodnika
Drugi delavci v italijanski športni industriji bodo za meseca april in maj dobili dodatek 600 evrov, razdelili naj bi kar za 200 milijonov vrednosti evrske valute. V marcu so jih 50. Kot drugi športni delavci so mišljeni, gre skoraj izključno za amatersko raven, trenerji, drugo tehnično osebje, nepoklicni športniki, predvsem nogometaši, in tisti, ki delajo v administraciji.
Letni zaslužek teh ne sme presegati 10.000 evrov, takšnih je v Italiji 91 odstotkov. Morda se zdi reševanje amaterskega sektorja postranska škoda, saj bo v Italiji šlo predvsem za to, da se ne poglobi luknja v velikem kapitalu.
100
milijonov evrov bodo vzeli iz dobička stavnih podjetij, lani je bil dobrih 14 milijard evrov
milijonov evrov bodo vzeli iz dobička stavnih podjetij, lani je bil dobrih 14 milijard evrov
Če nekaj v Italiji lahko v teh »pandemonskih« časih lovljenja na virusno čarovnico propade, to zagotovo ne moreta biti nogomet in Ferrarijevo moštvo v formuli 1 oziroma njegov umik, tudi zaradi mednarodnih pravil o višini proračuna, iz elitnega bencinskega cirkusa. V teh časih psihološke tesnobe in moralnega samoizpraševanja ter izpraševanja ustreznega delovanja oblasti, je as iz rokava državne strukture, prežete z interesi kapitala, ponovna vzpostavitev dejstva, da imajo ljudje zabavo, da se sprostijo.
Ni rešitve čez noč
Pa četudi le prek televizijskega ekrana, saj bo nogomet na Apeninskem škornju naprej stekel, če sploh bo, za zaprtimi vrati štadionov, na tekmah brez gledalcev. Pa tudi vsote državne pomoči za šport so zavidljive, cvenk pa je potrebno od nekod vzeti.
To bi lahko v času, ki prihaja, občutilo tudi prebivalstvo, in tudi naivno se ne sme misliti, da bodo zdaj z ukrepi vse stvari v italijanskem športu rešili čez noč in še naprej (ne)lagodno živeli naprej. Občutek je, da bo v naslednjih mesecih na plano prišlo kar nekaj športnosocialnih ali podobnih bomb, bankrotov klubov, pa ne le v Italiji.