Uefini bonbončki in njihovi ovoji

Šov gre naprej. Žal brez najpomembnejšega spodbujevalca uveljavljanja po malem že zarjavelega olimpijskega gesla »višje, hitreje, močneje« – gledalcev. Zato domala prisilno vračanje v ustaljene tirnice, ki ga, bodimo iskreni, narekuje izključno kapital in še najmanj želja po vrnitvi prvinskega načela kruha in iger, ni najlepša napoved za prihodnost športa. Resda si športni navdušenci večinoma želijo začetek tekmovanj za vsako ceno, toda pozabljajo, da bi lahko postpandemijsko obdobje do skrajnosti spremenilo doslej znane športne zakonitosti.

Ob vseh evforičnih napovedih o nadaljevanju nogometnih prvenstev so šli nekoliko neopazno mimo pozivi več kot sto evropskih navijaških skupin o tem, da so tekme brez navijačev popolna brca v temo in v nasprotju s šport­no kulturo oziroma pomenom nerazdružljivosti sodobnih gladiatorjev in navijačev. Se jim pridružujem.



Misel legendarnega Liverpoolovega Škota Billa Shanklyja, da je nogomet pomembnejši od življenja in smrti, zadene v polno. Športni spektakli in funkcionarji so namreč že ujetniki televizijskih korporacij. Bolj prepričljivega argumenta, kot je bila domala izsiljevalska zahteva Evropske nogometne zveze z žegnom največjih lig (v Franciji in na Nizozemskem sta bila politika in razum močnejša) o nadaljevanju državnih tekmovanj, namreč ni. Pri tem je še najmanj pomembno, da je na čelu najvplivnejše evropske športne organizacije naš človek. Res je, odlično opravlja svojo funkcijo, a je vendarle le izvrševalec zamisli velikih, ki bodo za seboj potegnili tudi male, ne glede na davek, ki ga bodo plačali. Med njimi Slovenija ne bo izjema.

Nogomet je biznis in je velika gospodarska panoga v največjih državah. Plačnike zanimata le povrnitev vložkov in ohranjanje donosnosti panoge, s katero lahko vplivajo, če je treba, tudi na stanje duha državljanov in politično razmerje sil v državah. Nogomet je zato postal del družbenega eksperimenta, ki ga je bilo mogoče zaznati tudi v slovenskih razmerah ob merjenju moči med predsednikom vlade in prvim možem Uefa, zaradi česar Nogometna zveza Slovenije niti pod razno ni razmišljala o čem drugem kot le o nadaljevanju prvenstva. Bila je in je še ujetnica svojega moža v Nyonu, ki z bonbončki v obliki nekaj milijonov evrov venomer lahko posladka zveze.



Nadaljevanje slovenskega prvenstva je realno stanje. NZS druge možnosti ni imela, ker zainteresirane javnosti ni zmogla soočiti z argumenti (ne le finančnimi, so drugi, ki so še bolj nevarni), zakaj je bolje, da gre prvenstvo naprej, in zakaj, da se konča. Ker jih ni imela. Prevladale so zgolj floskule o izgubljenih milijonih evrov (katerih?) ali o tem, da je bolje, da se nogomet igra, pa čeprav brez gledalcev.



Nekaj o dejstvih: slovenski klubski nogomet ne živi od prihodkov od prodaje vstopnic, televizijskih pravic in različnih marketinških prijemov. Razen izjem, kot sta Maribor in Mura, klubi ne dosegajo niti 10 odstotkov takšnih prihodkov. To so ključne postavke, ki Uefa in največje klube tako rekoč silijo k vrnitvi tekmovanj za vsako ceno, saj z nadaljevanjem zmanjšujejo večstomilijonske izgube zaradi pandemije, medtem ko bodo stroški slovenskih prvoligašev, med katerimi imajo motiv za nadaljevanje prvenstva le moštva s slabšimi rezultati, še višji. Razen če bi jim NZS namenila zajetnejši del Uefinih bonbončkov. Ne le njihovih ovojev.

Sicer pa, zmagovalci pandemije bodo, kot vselej, znani na igrišču.