Tiskane izdaje
Če pri moških ni bilo dvoma, kdo bo atlet leta, je bilo pri ženskah precej drugače, saj je Mihalinčeva za sabo pustila kar tri finalistke svetovnega prvenstva, Tino Šutej (skok s palico), Marušo Mišmaš (3000 m zapreke) in Martino Ratej (met kopja), ki je bila z 10. mestom najboljša v slovenski reprezentanci v Dohi. »Tako kot prva nagrada za atletinjo leta je bila tudi ta nepričakovana. Kar nekaj nas je bilo zelo izenačenih, vse bi si zaslužile ta naziv, za slovensko atletiko pa je seveda le dobro, da nas je več na visoki ravni. Vesela sem nagrade, ta je še eno potrdilo, da je za mano zelo dobra sezona. Lepo je, da ljudje cenijo moje rezultate, ves trud, ki sem ga vložila v zadnjih dveh letih, ko sem se borila z že vsem dobro znanimi težavami,« se je Mihalinčeva dotaknila dveletnega boja s poškodbami, zaradi katerega ima tudi tokratna nagrado drugačen, bolj čustven pomen.
Da je težavno obdobje za njo, je najprej pokazala že v dvoranskem delu sezone, v katerem je bila na evropskem prvenstvu v Glasgowu šesta, nato je dobro pripravljenost prenesla tudi v poletni del. Tako na 100 kot na 200 metrov je izboljšala osebni rekord, na daljši razdalji celo dvakrat, in to kar na svetovnem prvenstvu, kjer je osvojila 12. mesto in s tem poskrbela za najodmevnejši slovenski dosežek, za nameček je izpolnila tudi normo za nastop na OI v Tokiu. Poleg tega je zmagala na evropskih igrah v Minsku, na mitingu svetovnega izziva v Zagrebu, za konec res dolge in naporne sezone pa še na svetovnih vojaških igrah.
»Veliko je bilo dobrih rezultatov, dobrih uvrstitev, zato je kar težko izbrati tistega, ki pomeni največ. Pri mednarodni zvezi so denimo posebej poudarili zmago na svetovnih vojaških igrah, za katere sprva nisem vedela, kaj pričakovati, na koncu pa je bila zasedba na zelo visoki ravni, številna imena so mi bila znana s SP. Zelo sem ponosna na vse osebne rekorde, a najbolj posebno je vendarle bilo 12. mesto na SP. Že za uvrstitev v polfinale sem morala teči osebni rekord, potem sem ga še izboljšala … Biti v šprintu 12. na svetu je res lep dosežek, nekaj posebnega,« se je še enkrat »sprehodila« skozi sezono Mozirčanka, ki je zdaj v mislih seveda že pri naslednji sezoni.
Še precej prostora za napredek
Priprave nanjo je začela prejšnji teden – ta teden jih je sicer morala prekiniti zaradi vojaškega usposabljanja –, s trenerjem Srdjanom Djordjevičem pa še nista določila, kaj bo glavni vrhunec. Zdi se, da bo dvoranski del pristal na strani (SP bo na Kitajskem), z le kakšnim nastopom sem ter tja, poletje pa prinaša eno za drugim olimpijske igre in evropsko prvenstvo. Za šprinterje, ki niso povsem v svetovnem vrhu, se zdi razmislek, čemu dati večji poudarek, kar na mestu.
»Seveda bo treba razmisliti o tem, a to pride na vrsto kasneje, ko bo poletni del bližje, ko bom videla, kje sem. Cilji bodo visoki na obeh tekmovanjih, letos sem tudi pokazala, da lahko dolgo držim visoko raven forme, čeprav se je res težko na dveh takšnih vrhuncih v takšnem časovnem razmaku pokazati v najboljši luči. Bomo videli, kako se bo razpletalo,« pravi Mihalinčeva, ki je letos na 200 m osebni rekord izboljšala za dobri dve desetinki, s takšnim napredkom se spogleduje tudi v prihodnje, ena od želja pa seveda ostaja državni rekord. Letos se mu je z 22,78 že zelo približala, Merlene Ottey je namreč tekla 22,72.
»Državni rekord je res vedno bližje in ostaja cilj, upam, da ga izpolnim čim prej. Glede na to, da mi letos ni uspel idealni tek v idealnih razmerah, je prostora za napredek še precej. Že letos sem upala na še hitrejši tek, upam, da mi bo uspelo v naslednji sezoni,« je letošnja sezona dala velik zagon Mihalinčevi, ki jo prihodnje leto čaka še en pomemben dogodek – konec maja se bo namreč poročila.
