Zanj je Alain Prost med vsemi št. 1, kritičen je do Michaela Schumacherja

Bernie Ecclestone za nemško revijo SportBild tudi o tem, kako je iz formule 1 naredil velikanski spektakel.

Objavljeno
20. april 2019 06.00
Posodobljeno
20. april 2019 06.00
Bernie Ecclestone je tudi na sklepanje poslov gledal kakor na tekmovanje. »Več ko sem iztržil, bolje sem se počutil.« FOTO: Reuters
Ljubljana – Bernie Ecclestone je dolgo veljal za »gospoda formule 1«. V različnih vlogah (bil je dirkač, šef moštva Brabham, vodja trženja, lastnik F1) si je iz neposredne bližine ogledal več kot 700 dirk. Kakor je 88-letni Anglež med drugim razkril v nedavnem pogovoru za nemško revijo SportBild, je (bil) zanj med vsemi najboljši dirkač francoski »profesor« Alain Prost, precej kritičen pa je do sedemkratnega svetovnega prvaka Michaela Schumacherja.
 

Gospod Ecclestone, ali se še spomnite prve dirke?

»V živo sem si ogledal premierno leta 1950 v Silverstonu. Sam sem dirkal leta 1958, a se nisem prebil skozi kvalifikacije. Zaradi tega sem si poskušal v Monaku pomagati drugače.«
 

Drugače?

»Želel sem si, da bi kateri od hitrejših dirkačev vozil z mojo čelado in mi tako pomagal, da bi se uvrstil na dirko. Toda komisarji so bili pozorni in so odkrili mojo namero.«
 

Ko beseda nanese na tisto obdobje, začnete razlagati s prav posebnim žarom.

»Formula 1 je bila nekoč šport džentelmenov, ki so dirkali zavoljo strasti, in ne zaradi denarja. Moštva in dirkači so bili ponosni, da so bili lahko zraven. Na to, da se lahko ubijejo, ni pomislil nihče; to so potisnili nekam daleč stran.«


Kako ste doživeli tragično smrt prijatelja Jochena Rindta leta 1970 v Monzi?

»Ko mi je nekdo rekel, da je imel Jochen hudo nesrečo, sem takoj stekel do kraja trčenja. Pobral sem njegovo krvavo čelado in se nemudoma odpeljal v bolnišnico, kjer sem izvedel, da je Rindt padel reševalcem z nosil in da so ga povrhu najprej pomotoma odpeljali v napačno bolnišnico. Če se jim to ne bi zgodilo, bi po vsej verjetnosti preživel.«


Kaj je bilo tako posebnega na Rindtu?

»Njegov značaj. Pogosto me je obiskal v Angliji, kjer sva vso noč igrala karte.«


Kako je šlo potem z vami naprej?

»Postal sem šef moštva Brabham. Z vodenjem ekipe sem imel toliko dela, da sem se moral odpovedati vsem drugim poslom. Vendar pa sam pri sebi na prvo mesto nikoli nisem postavljal zmag, pomembno je bilo le, da nisem izgubljal. Zaradi tega ne razumem tistih ekip, ki vztrajajo, čeprav nimajo prav nobenih možnosti.«


Zatem ste kot vodja trženja iz formule 1 naredili velikanski spektakel.

»Imel sem veliko pomočnikov in dobrih sodelavcev. Na primer Colina Chapmana in Enza Ferrarija. Brez Ferrarija formula 1 zagotovo ne bi postala tako velika. Najpomembnejše je bilo, da smo za naš šport navdušili televizijo. Sprva so prenašali le veliko nagrado Monaka, jaz pa sem si želel, da bi si lahko ljubitelji športa po televiziji ogledali sleherno dirko. Zato se mi je že kmalu porodila zamisel, da sem začel prodajati celoten paket. Pojma nimam, kako mi je uspelo, navsezadnje sem bil sprva zgolj prodajalec rabljenih avtomobilov. Verjetno sem formulo 1 prodal enako kakor rabljeno vozilo.«


Tako ste obogateli.

»Da, čeprav vsega tega nisem počel, da bi služil denar. Sklepanje poslov je bilo zame na neki način tekmovanje. Več ko sem iztržil, bolje sem se počutil.«


Kateri dirkač je (bil) za vas najboljši?

»Ayrton Senna je bil zagotovo poseben. Če pa bi se moral zares odločiti zgolj za enega, bi verjetno izbral Alaina Prosta. Profesorja. Lahko bi osvojil veliko več kot 'le' štiri naslove svetovnega prvaka. Velikokrat je imel namreč smolo, poleg tega je imel vselej ob sebi izjemno močne ekipne kolege, med drugim tudi Senno in Nikija Laudo


Kam bi umestili Michaela Schumacherja?

»Nobenega dvoma ni, da je premikal mejnike, njegova težava pa je bila, da ni poznal meje. Zaradi tega je povzročil več škandalov, enega si je, denimo, leta 1997 privoščil tudi v Jerezu, kjer je namerno trčil v Jacquesa Villeneuva. Takšni incidenti so seveda prinesli obilo medijske pozornosti, vendar ne takšne, kakršno bi si želeli.«