Tiskane izdaje
V strokovnem štabu je že sodeloval, bil je prvi sodelavec Nika Zupančiča, ko se je Slovenija zadnjič, aprila 2016 v Katovicah na Poljskem, uvrstila s prvenstva skupine B med svetovno elito. Nato je leto pozneje v Parizu igrala medlo in večinoma nekonkurenčno za obstanek v družbi najboljših. Zupančič je takrat zapustil vročo reprezentančno klop, nasledil ga je Finec Kari Savolainen, dobro ekipo vodil na OI v Pjongčangu, a z njo skupaj nato odpovedal dva meseca pozneje na SP drugega razreda v omenjenem glavnem mestu Madžarske. Zdaj se zgodba ni sestavila niti Janu, zlasti Kazahstan in Belorusija, tukaj realno najmočnejši in najbolj uigrani reprezentanci, sta postavili previsoki oviri.
»O tem ni nikakršnega dvoma, da sta si ti dve moštvi zaslužili vrnitev v elitni razred, še vedno pa me boli naš spodrsljaj z Južno Korejo. Po igri takrat nismo bili slabši, toda medle tri minute smo zelo drago plačali,« se je tudi za konec prvenstva spomnil prvi mož slovenskega strokovnega štaba, ki je po tisti tekmi s sodelavci poskrbel za nekaj sprememb v postavi: »Ko si po treh kolih na lestvici brez osvojene točke, preprosto moraš nekaj spremeniti. Vesel sem, da so se tudi igralci dobro odzvali na določene novosti v postavitvi naše igre, branilska vrsta je postala zelo čvrsta, v napadu je bilo pri priči več sproščenosti. Zdaj sem res vesel, kako dobro in učinkovito smo igrali na zadnjih dveh tekmah, takšen naj nam bo kažipot za prihodnost.«
Seveda tudi selektor ob koncu ni mogel pozabiti vseh izostankov, med njimi je šlo za nekatere zelo pomembne adute na velikih tekmovanjih v zadnjih letih. »Ne vem, če se je kdaj v zadnjem obdobju naša reprezentanca soočila s tolikšnim številom težav, a takoj sem dejal, da ne bom iskal izgovorov, zato se tudi zdaj z razmišljanjem v slogu – kaj bi bilo, če bi bilo – ne bom ukvarjal. Cilj je bil uvrstiti se v najvišji razred svetovnega hokeja, pa čeprav smo se vsi pri reprezentanci zavedali, kako močna je zdaj postala ta skupina B.«
Deset let brez sprememb, zdaj bodo te nujne
Jan je vesel, da se je v slovenski slačilnici, uvodnim spodrsljajem navzlic, obdržal ta tradicionalen moštveni duh: »Vesel sem deleža jedra izkušenih hokejistov, denimo Anžeta Kopitarja, Roberta Saboliča, Sabahudina Kovačevića, Blaža Gregorca in drugih, lepo je, da smo začeli uveljavljati novi rod. Do lanskega leta je bila baza igralcev redko spremenjena, zdaj moramo razmišljati, kako bi razširili nabor.«
Kakšna pa bo usoda Iva Jana v selektorski vlogi, še ni znano. »Želim si ostati,« nam je dejal po koncu SP. Podpisal je pogodbo za eno sezono ob možnosti podaljšanja še za naslednjo, o njegovi usodi bo odločal tudi strokovni svet. Soočil se je z odpovedmi, predvsem zavoljo poškodb med klubsko sezono, pomembnih adutov, sam je vodil tudi moštvo Vipitena v alpski ligi, s katerim se je poslovil od sezone po porazu v kvalifikacijskem dvoboju za končnico z Jesenicami. Če bo ostal selektor, bo najverjetneje pospravil v predal klubske obveznosti. In po tej plati je bil jasen tudi menedžer reprezentance in zveze Dejan Kontrec, saj je dejal, da bo v prihodnje selektor slovenske reprezentance – tako kot v preteklosti – profesionalec. Obenem pa je napovedal odločno kandidaturo za SP skupine B 2020 na bližnjem kongresu, od 23. do 26 maja v Bratislavi. Slovenija je nazadnje gostila to tekmovanje leta 2012 v dvorani Stožice v Ljubljani.
