Po prvih porazih ni bilo preprosto biti kapetan

Nur-Sultan - Vodilni slovenski zvezdnik z ledenih ploskev Anže Kopitar je prvič po septembru 2016 oblekel dres z risom na prsih. Tokrat je bil na SP skupine B v Kazahstanu kapetan naše izbrane vrste in prispeval viden delež pri sklepnih zmagah z Madžarsko in Južno Korejo za zanesljiv obstanek in končno 4. mesto. Slovenskega presežka pa v kazahstanski metropoli ni bilo. Pred odhodom iz Arene Baris smo se z njim pogovarjali slovenski poročevalci.
 

Za konec le ni bilo preplaha, mrežo ste drugič zapored ohranili nedotaknjeno, je bila Litva očitno najslabši tekmec na prvenstvu?

Najbrž se je Litvi tudi poznalo, da je igrala dan prej, ko mi nismo imeli tekme, tako da smo se lahko v miru pripravili na ta zadnji nastop in odpočili. Za nas je jasno, da se nam to prvenstvo ni razpletlo po željah. Pripotovali smo s ciljem uvrstitve v najvišji razred, a na prvih dveh tekmah nam je spodletelo, predvsem smo plačali davek slabi prvi tretjini proti Kazahstanu in drugi proti Koreji. Razočarani smo, a zdaj je dobro, da smo vsaj na zadnjih dveh tekmah zmagali in obstali v skupini B.
 

Verjetno je bil ključen tisti nepričakovan spodrsljaj z Južno Korejo?

Drži, takrat smo vodili s 3:1, nato imeli nekajkrat prednost igralca več na ledu, pa žal nismo dosegli gola. Ne preseneča, da smo na tem prvenstvu v Kazahstanu pogrešali oba izkušena Jana, Muršaka in Urbasa, Roka Tičarja in Žigo Jegliča, ob naši ozki bazi je odsotnost teh odličnih hokejistov zelo boleča. Lahko bi dosegli več na turnirju, a zdaj ne smemo biti preveč potrti.


 

Kako ste doživljali svojo vlogo vodje na ledu in ob njem?

Skupaj sem bil s to reprezentanco dobra dva tedna, ni bilo prav preprosto. Razmišljali smo o velikem dosežku, nakar pa dvakrat izgubiš, pred seboj pa imaš že tekmo z močno Belorusijo. Tudi Madžarska zagotovo ni slaba ekipa, pa tudi Litva je boljša, kot vam kaže ta naša zadnja visoka zmaga. Res pa je bila po tisti sobotni tekmi izčrpana.
 

Kakšna je realnost slovenske reprezentance za prihodnost?

Vsi se staramo, nekoč bodo morali mlajši prevzeti vodilne vloge. Jan Drozg je prestal zelo dober turnir, Tadej Čimžar in Miha Zajc, denimo, sta naloge opravljala prav korektno. Če hočemo segati po višjih mestih, bi bilo zelo dobro, da smo popolni. Tokrat, žal, nismo bili, upam, da bo v prihodnosti drugače.


 

Opaziti je pri vas in soigralcih mešane občutke ob slovesu s to dvorano?

Seveda se ne moreno izogniti razočaranju, ker se nismo uvrstili med elito, morda so bila pričakovanja previsoka. Toda obenem si je treba zastaviti visoke cilje, da ohraniš ambicioznost in se tako po tekmovalni plati trudiš po najboljših močeh. Žal se je tako razpletlo, a vsaj zadnji dve naši tekmi sta za pohvalo. Za podvig moraš biti na takšni ravni od začetka turnirja, kar se nam tu ni posrečilo.


 

Pa je morda Slovenija po poškodbi Gašperja Krošlja predolgo iskala udarnega vratarja ali je bolj šlo za to, da je imel Matija Pintarič na prvih dveh tekmah premalo pomoči soigralcev?

Matija bi morda lahko kakšen plošček več ujel, tudi sam je to povedal, a mi smo pred njim v obrambi igrali pretirano slabo. Prevečkrat smo ga pustili osamljenega pred vrati, zato je bilo za tekmece delo lažje, kot bi bilo sicer.
 

Koliko je vendarle lažje z zmago skleniti zadnjo tekmo v sezoni, v kateri vam in moštvu Los Angelesa ni šlo vse po načrtih?

Lepo. Vsi smo se zavedali pomembnosti te tekme in spoznanja, da se moramo izogniti trepetanju in čakanju na razplet tekme Kazahstan – Madžarska. Mi smo svojo nalogo za konec dobro opravili, a tistega najslajšega veselja seveda ob končnem razpletu vendarle ni.
 

Zdaj ste že nekaj časa kapetan v Los Angelesu, kako pa ste doživeli nastop v dresu z oznako C na tem prvenstvu, kjer je kar 5 tekem v 7 dneh? Nekatere soigralce ste sploh prvič videli.

Seveda je drugače kot v klubu, nekatere sem tu komaj spoznal. Ko sem prišel v to slačilnico, sem se najprej moral nameniti pozornost občutku za sodelovanje z igralci in krepitev moštvenega duha. A fantje so zagnani in pozitivni, tisti starejši pa so mi pomagali.


 

Razmišljate o vaši reprezentančni prihodnosti?

Bomo videli. Saj smo komaj dobro odigrali to prvenstvo, zgodaj je še za razmišljanje o tem, kakšna bo prihodnost.
 

A o tisti kratkoročni za vas ni dvomov, kakšna bo letos hokejska akademija na Bledu?

Kot v prejšnjih letih bo v prvih dveh tednih julija. Spet bova sodelovala s Tomažem Razingarjem, prijav je že nekaj, verjamem, da se bomo imeli dobro. Patent je narejen in uspešen, tako da ne bo večjih sprememb.