Tiskane izdaje
Žal smo najslabše igrali proti najtežjim tekmecem. Drago so nas stale črne minute, najslabša tekma glede na nasprotnika pa je bila tista proti Koreji, ki se je izkazala za usodno. Če bi jo dobili, bi še imeli možnosti za drugo mesto. Ampak po bitki je lahko biti general. Tudi na tistih tekmah, ki smo jih izgubili, so bile dobre stvari, so se pa napake zgodile v najslabših trenutkih.
Selektor Ivo Jan je sestavil logične napadalne trojke in branilske pare, ima pa vsak trener svoj koncept. To je ta čas naša realnost, Slovenija je tudi v močnejših postavah izgubljala tekme s Kazahstanci in Belorusi.
Najslabša tekma je bila proti Koreji, ki se je izkazala za usodno.
Glede prihodnosti nisem tako črnogled kot tisti, ki trdijo, da bo šlo vse samo še navzdol, ko se bo poslovila še ta generacija. Tako je bilo tudi, ko so odšli Kontrec, Vnuk in Zupančič, pa potem Jan, Razingar in Rodman. Slovenija je vselej sestavila konkurenčno ekipo. Novi fantje prihajajo, nekateri so v Kazahstanu dobili pomembne izkušnje, drugi trkajo na vrata iz slovenske lige in tujine in bodo slejkoprej dobili priložnost.
Z zdravim jedrom, tu mislim na Tičarja, Jegliča, Urbasa, ki prihajajo v najboljša leta za hokejiste, in svežimi silami bi lahko ob bolj posrečenem razporedu tekem v domači in alpski ligi naredili močno reprezentanco, ki bi se lahko spet uvrstila v skupino A.
Držim pesti, da bi Slovenija dobila prvenstvo v Stožicah, kjer bi bilo vse veliko lažje. Znebili smo se zares močnih Belorusov in Kazahstancev, ekipe, ki bodo prišle iz skupine A, recimo Avstrija, Velika Britanija ali Italija, so vendarle lažje premagljive. Ali si to zaslužimo, pa je drugo vprašanje. Vemo, da se v Sloveniji v hokej vlaga bolj malo. Če bi imeli vsaj podobne pogoje kot Madžari, bi bili redni člani elite.
