Tivolska predstava leta za sanje o lovoriki

Olimpija v veličastnem ozračju izenačila izid finala AHL na 3:3. Končna odločitev v nedeljo v Brunicu.

Objavljeno
19. april 2019 09.55
Posodobljeno
19. april 2019 22.10
Miha Zajc prejema ponudbe iz Nemčije in Finske. FOTO: Uroš Hočevar
Hokejisti SŽ Olimpije so po najboljši predstavi sezone v Ljubljani gladko ugnali Brunico, vodilno moštvo rednega dela alpske lige, finalno serijo izenačili na 3:3 v zmagah in si priigrali spektakel za konec: v nedeljo ob 20. uri na Južnem Tirolskem odločilno tekmo št. 7 za naslov najboljšega v tekmovanju.

image
Miha Zajc prejema ponudbe iz Nemčije in Finske. FOTO: Uroš Hočevar


Po vsem videnem na zadnjih tivolskih tekmah v tej finalni seriji so le še tisti največji optimisti med ljubljanskimi hokejskimi obiskovalci verjeli, da bi veliki petek lahko obarvali tudi z ogledom tekme v Tivoliju. Toda Olimpija se je po dveh domačih spodrsljajih odlično odrezala z zasukom v Brunicu. Zato ni presenečalo, da je sinoči prišlo v Tivoli prek 3000 glasnih domačih navijačev v upanju, da tega zanimivega dvoboja v končnici še ne bo konec.

SŽ Olimpija : Brunico 6:2 (2:1, 3:1, 1:0); 3:3 v zmagah
Dvorana Tivoli, gledalcev 3400, sodniki Fichtner, Ofner, Bärnthaler (vsi Avs), Miklič (Slo); strelci: 1:0 – Orehek (Koblar, Planko, 1), 1:1 – Gander (Andergassen, 7), 2:1 – Pešut (K. Čepon, Mušič, 17 – PP), 3.1 – Zajc (30), 4:1 – Kujavec (Orehek, 30), 5:1 – Mušič (K. Čepon, Vidmar, 34 – PP), 5:2 – Gander (Hofer, Berger, 36 – PP), 6:2 – Mušič (Jezovšek, 48 – EN); kazenske minute: SŽ Olimpija 8, Brunico 14; SŽ Olimpija: Us, Spreitzer; Kranjc, Vidmar, Jezovšek, Mušič, Pešut; M. Čepon, Svete, Koren, Rajsar, Simšič; K. Čepon, Planko, Zajc, Orehek, Koblar; Zorko, Sever, Kujavec, Bohinc, Chvatal.


Začelo pa se je kot v najlepših zeleno-belih sanjah, z golom v prvi akciji na tekmi. Jasno, da je dvorana pri priči »eksplodirala« in spomnila vsaj na tiste čase zadnjega Olimpijinega polfinala EBEL, pomladi 2012, če že ne še kakšno leto prej, ko je bila navzočnost na hokejski tekmi v Ljubljani zgodba prestiža.

image
Tudi Nik Simšič je prispeval izjemen delež k tretji Olimpijini zmagi v tem finalu. FOTO: Uroš Hočevar


A sedanja realnost je prenovljena alpska liga, v kateri zmaji nastopajo drugo sezono zapored. Že z vstopom v finale so pred dnevi dosegli krepko več kot lani – takrat so gladko izpadli v četrtfinalu –, po prvi zmagi v Brunicu pa je prebujeno ljubljansko hokejsko občinstvo začelo razmišljati tudi o lovoriki. Tako je bilo tudi sinoči po omenjenem bliskovito hitrem vodstvu, a dosedanji nepredvideni zapleti na posameznih tekmah te končnice so bili v opozorilo, da mirnega spanca ne bo. Še zlasti ne v primeru takšnih napak, kot se je pripetila branilcu Alešu Kranjcu, po njegovem izgubljenem ploščku je vodilno italijansko hokejsko moštvo izenačilo.


Mojstrovina Mihe Zajca


Vnel se je izjemen boj, vsak je imel svoje prednosti, Olimpijina igra je bila bolj domiselna in ustvarjalna, podobno kot jeseniška v polfinalu, Brunico pa je stavil na racionalen in preprost hokej. Gostitelji so si prigarali novo vodstvo za samozavest ob prvem oddihu, po katerem pa so pridrsali na led v še višji prestavi in z jasnim ciljem zmage. V slogu največjih hokejskih mojstrov je mladi Miha Zajc, nanj se že lepijo ponudbe iz Nemčije in Finske, po izjemnem prodoru zabil domači tretji gol, minilo je komaj 13 sekund, že je Olimpija prvič v tem finalu na tivolskem ledu vodila s +3, tokrat po zaslugi silno živahnega 4. napada.


Na mizi ponudbe iz tujine


In sploh se je tokrat trenerju Juretu Vnuku močno obrestovala odločitev dinamične postavitve s štirimi peterkami, začele so se uresničevati tudi njegove besede o konkurenčnih drsalnih sposobnostih in ustrezni telesni pripravljenosti. V zadnjih dvajsetih minutah so gostitelji prav suvereno obdržali vodstvo in ga še zvišali. Le starejšim na tribunah pa se je vračal spomin v čase, ko so tako kot sinoči polovico zadnje tretjine pospremili stoje in ob tem navdušeno vzklikali svojim junakom ...