Drugi tivolski finalni večer na tribune ni privabil toliko občinstva kot v nedeljo, kar pa je bilo tudi razumljivo. Poraz v Ljubljani pri priči botruje nezadovoljstvu tistih, ki razmišljajo le o zmagah in šampionskih lovorikah, a vseeno je 2500 navzočih domačemu moštvu ponudilo podporo, kot je – seveda z izjemo te nedelje – v zadnjih dveh sezonah na ledeni ploskvi še niso občutili.
Za zmaje tokrat ni bilo druge kot začeti zelo zbrano, precej bolj kot v zadnji tretjini povsem ponesrečene nedeljske predstave, ko so zapravili prednost dveh golov in odprli vrata gostom k vodstvu z 2:1 v tej finalni seriji. V domačem taboru so si bili na jasnem, da bi jih novi spodrsljaj zelo oddaljil od cilja, v tem primeru bi namreč izkušeni hokejisti vodilnega italijanskega moštva potrebovali le še eno zmago za lovoriko, prvi zaključni plošček pa bi imeli v sredo doma ...
In dejansko je Olimpijina igra od prvih minut vlivala lepo mero zaupanja navijačem, ustvarjalnost se je prepletala s potrpežljivostjo, v finalu končnice je pač treba – koliko je to le mogoče – ohranjati mirno kri in predvsem zbranost. Gostitelji so bili za takšen pristop nagrajeni: obetavni Nik Simšič, sin dolgoletnega reprezentančnega vratarja Luke, je zabil vodilni gol, tribune so oživele, optimizem se je po nedeljski jezi spet vrnil pod tivolski strop. Še zlasti pa v nadaljevanju, ko so zmaji zvišali vodstvo na 2:0. Na tribunah je bilo še bolj veselo, vsaj dotlej je domače moštvo ohranjalo dogajanje na ledu pod nadzorom. A glas razuma je napovedoval tudi, da se Južni Tirolci ne bodo kar tako vdali. Preprosto so preveč vložili v sezono in napad na tako težko pričakovano lovoriko zmagovalcev, da bi popuščali.
Ponovitev nedeljskega scenarija
Ponovitev nerazumljivega spodrsljaja, ko domače moštvo prejme gol v trenutkih svoje številčne premoči, je napovedovala negotovo nadaljevanje. Pa je domači kapetan Mušič zadel še drugič zapored, tako kot dan prej je Olimpija po 40 minutah vodila z goloma prednosti. A nato ni izkoristila izjemne prednosti igralca več ob uvodu v zadnjo tretjino tekme. In odtlej je domači voz začel drveti navzdol!Namesto da bi v domači dvorani izkoristili tisto posebno energijo, se agresivno in samozavestno lotili poti k uresničitvi cilja, so se gostiteljem vnovič zatresle noge. Tekmecem so prepustili pobudo, Žan Us je v vratih poskusil reševati, kar je bilo mogoče, a zasuka ni več mogel preprečiti. Iz minute v minuto so bili gostje bolj suvereni, sad takšne igre je bilo njihovo prigarano izenačenje na 3:3. Sledil je podaljšek, v njem so bili spretnejši hokejisti Brunica. Izkoristili so medlo postavitev domačega branilskega para Vidmar-Kranjc, tudi dvakratni strelec Mušič ob omenjenih soigralcih ni mogel ustaviti v prodoru Tommasa Traverse, ta pa je še drugi večer zapored s soigralci slavil zmago.
Jure Vnuk, trener SŽ Olimpije: "V tej seriji očitno odločajo izkušnje, teh je vendarle več pri moštvu Brunica. Obenem se soočamo tudi z izčrpanostjo, nočemo javno govoriti o poškodbah, a ko igraš na tri peterke, tekmec pa na štiri, je jasno, kdo je v prednosti. Pred nami je skoraj 'misija nemogoče', boj za tri zmage zapored."
SŽ Olimpija : Brunico 3:4 (1:0, 2:1, 0:2 – 0:1) – v zmagah 1:3
Dvorana Tivoli, gledalcev 2500, sodniki Mori (Ita), Fichtner, Bedynek (oba Avs), Snoj (Slo).Strelci: 1:0 – Simšič (Chvatal, 17), 2:0 – Mušič (Jezovšek, 22), 2:1 – Gander (Andergassen, Helfer, 36 – SH), 3:1 – Mušič (40), 3:2 – Helfer (De Lorenzo Meo, 50), 3:3 – T. Virtala (Hofer, 58), 3:4 – Traversa (63).
Kazenske minute: SŽ Olimpija 4, Brunico 8.
SŽ Olimpija: Us, Spreitzer; Kranjc, Vidmar, Zajc, Mušič, Pešut; K. Čepon, Planko, Jezovšek, Rajsar, Koblar; Zorko, Svete, Simšič, Orehek, Chvatal; M. Čepon, Brus, Koren, Bohinc, Ulamec.s.