Za nočne ptice znoj v potokih, nagrada pivo in piščanec

Ljubljana - Hokej na ledu navadnemu človeku ne pride na misel, ko pomisli na rekreacijo. Ni ravno enostaven kot, denimo, tek, nogomet, košarka ali plavanje, ki terjajo zgolj en rekvizit ali dva in nekaj volje. Toda tiste, ki se z njim ukvarjajo v prostem času, prevzemata strast in ljubezen do najhitrejše športne igre. In še zdaleč jih ni malo ...

V zlatih časih klubskega hokeja v 90. letih, ko so Slovence bolj kot levi in desni politiki delili zmaji in železarji, se je množica nadobudnežev odločila trenirati hokej. Večina jih ni dosegla vrhunske ravni, a ljubezen je ostala in mnogi se na pragu srednjih let še vedno na drsalkah s palico podijo za ploščkom.





Glavna ovira, da bi bil hokej še bolj razvit med rekreativci, je kajpak pomanjkljiva infrastruktura. V Sloveniji je zgolj sedem pokritih hokejskih dvoran: v Ljubljani Tivoli in Zalog ter na Jesenicah, Bledu, v Kranju, Celju in Mariboru. Po deželi je več umetnih odprtih drsališč, ki so povečini namenjena rekreativnemu drsanju; ko zima zares pritisne, pa se lahko hokej igra tudi na bajerjih in ribnikih.

Ste vedeli, da imamo tudi v Sloveniji nhl in khl, kot se imenujeta najbolj kakovostni hokejski ligi na svetu? Nhl je kratica za nočno hokejsko ligo, ki se igra v ljubljanski dvorani Tivoli, naziv nočna je kar primeren, saj so termini od ponedeljka do petka med 21.30 in 23. uro.



V ligi se meri deset ekip, zadeva je precej resna. Potrebna je popolna hokejska oprema, igralci vsake ekipe morajo imeti enotne čelade, drese in nogavice, prisotni so sodniki, čas se ustavlja (3 x 15 minut), a pravila so prirejena. Da ne bi fantje prišli v službe brez zob in z modricami, se igra brez kontakta, kar sicer ne pomeni, da se dva igralca ne moreta dotakniti, ni pa naletov ob ogrado in t. i. bodičkov, tudi strel mora biti iz roke in ne z zamahom s palico (bendi).
 

Rdeči proti belim v Podmežakli

V nhl igra precej nekdanjih hokejistov, v tej sezoni izstopa, denimo, Anže Gogala, dolgoletni član Triglava in nekdanji mladinski reprezentant, na urejeni spletni strani, ki bi lahko bila zgled marsikateremu klubu in zvezi, med statistično najboljšimi igralci najdemo Mareta Kumarja (Olimpija, Slavija), Petra Rožiča (Jesenice, Olimpija), Jureta Stoparja (Triglav, Slavija, Olimpija), še lani je igral nekdanji kapetan reprezentance Robert Ciglenečki.



Podobna zgodba je s khl, to je kranjsko hokejsko ligo, ki se sicer od leta 2016 uradno imenuje Amatersko rekreativna hokejska liga (ARHL). Nekateri igralci celo nastopajo v obeh ligah. Tekme so v dvorani Zlato polje, tam sodeluje devet ekip, termini tekem so ob petkih (ob 21.45) in sobotah (ob 18.15). V Tivoliju pa obstaja tudi veteranska liga za igralce nad 50. letom starosti, ki se igra ob nedeljah zvečer.



Miha Rebolj je eden izmed nekdanjih hokejistov, ki ob sredah ponoči delajo zareze v ledu jeseniške Podmežakle. »Mislim, da ima vsak večer termin rezervirana kakšna skupina igralcev. Mi smo veterani, razdelimo se na rdeče in bele, med tekmo se kdaj v žaru borbe tudi sporečemo, potem pa se strasti ob pivu hitro pomirijo,« je rutino razkril Rebolj in povedal, da se tekem udeležujejo nekatera znana imena, denimo Dejan Varl, Borut Vukčevič, Andrej Razinger ...
 

Na Štajerskem turnir 35 plus

Tudi v Celju ni lige, si je pa šest rekreativnih ekip razdelilo večerne ure, med tednom se začne ob 21.15, petki so namenjeni rekreativnemu drsanju. Ob četrtkih igrajo večinoma nekdanji hokejisti z Rokom Rojškom na čelu, nekdanjim reprezentantom in zdaj trenerjem Celja, ki zagotavlja, da je tudi rekreativni hokejist po petih minutah igre od potu moker do spodnjic.





V Mariboru sta v dvorani Tabor hokejska večera rekreativnim samoplačnikom namenjena ob četrtkih in nedeljah. »V Mariboru so štiri ekipe, nekateri igrajo tako ob četrtkih kot ob nedeljah. Vsega skupaj je od 50 do 60 hokejistov, to so bodisi mlajši, ki so predčasno nehali igrati, bodisi nekdanji hokejisti,« pojasni nekdanji Rojškov soigralec Aleš Starič, zdaj občasno tudi njegov tekmec. »Imamo tudi ligo, ki ji rečemo 35 plus, v njej so Maribor, Celje, Bled in Slavija, turnir bo 16. februarja pri nas v Mariboru. Se že veselimo.«



Kar nekaj slovenskih rekreativnih ekip se udeležuje turnirjev v tujini, zlasti v Srbiji. Konec novembra je tradicionalno v Novem Sadu, januarja v Subotici, aprila bodo Drvene (lesene) nogice v Beogradu, predzadnji konec tedna v marcu, kar sovpada s Planico, je tradicionalno turnir na Bledu. Tudi tam imajo številne skupine, od popolnih amaterjev do nekdanjih profesionalcev, zasedeni so prav vsi večerni termini v tednu, ob ponedeljkih je, denimo, reden gost smučarska legenda Jure Košir.
 

Vratarji in termini vredni suhega zlata

Hokej je dostopen tudi klasičnim rekreativcem, ki nikdar niso bili v stiku z resnim tekmovalnim ustrojem. V vseh dvoranah je, kot rečeno, mogoč komercialni najem termina. V Zalogu je, denimo, ura in pol po 180 do 200 evrov, strošek si igralci razdelijo. »Pred sezono se preštejemo, nazadnje nas je bilo 27. Seveda mnogi ne morejo priti vedno, veseli smo, če se nas zbere vsaj 14. Razdelimo se v dve ekipi in sami si določimo pravila. Cilj je, da se čim več igra in je čim manj prekinitev. Tudi sodimo si sami in se trudimo biti pošteni,« je skrivnosti nočnega hokejskega utripa razkril Marko Pangerc, radijski novinar.





Edini, ki so oproščeni plačila, so vratarji, ker so najpomembnejši del ekipe, vredni suhega zlata. Ne upa si vsakdo med vratnici ... »Hokej se igra 5 na 5, lahko tudi 4 na 4, celo 3 na 3, a če nam manjkajo vratarji, je težko. Takrat nam ne preostane drugega, kot da 'prekucnemo' gol, da postane majhen in ga je težje zadeti, ampak potem ni tak užitek igrati,« je povedal Pangerc, eden izmed mnogih, ki niso bili dovolj dobri, da bi prišli do članske ekipe Olimpije, a se hokeju po slovesu od najstništva niso želeli odreči. Pa četudi včasih trpi družinsko življenje: »Glavna težava so pozni termini. Klubi morajo čez dan spraviti pod streho vse svoje selekcije in rekreativne drsalce, potem šele pridemo na vrsto mi, nočne ptice.«​


 

Zmes ljubezni in mazohizma

Zaposlenemu družinskemu človeku se res ni lahko zvečer dvigniti s kavča in iti na mraz. »Ko se vrneš domov, pa je ura že čez polnoč, še vedno si poln adrenalina in ni lahko zaspati. Rekel bi, da je pri nas rekreativcih zmes ljubezni do hokeja in mazohizma. Dobro bi bilo, če bi v Ljubljani imeli ledeno ploskev s streho ter skromno slačilnico s tuši, kjer bi se lahko igralo tudi ob bolj primernih urah. Gotovo bi se finančno izplačalo, kot opažam, so termini v dvoranah vredni suhega zlata, mi v Zalogu igramo že 15 let ali več, in če bi izgubili ta termin, bi ga takoj vzel kdo drug in ga nikdar več ne bi dobili nazaj,« še pojasni Pangerc.


 

Obremenitev tudi za denarnico

Hokej tudi ni ravno poceni šport. Ekipa mora za sodelovanje v nočni hokejski ligi odšteti 4000 evrov, torej 200 na igralca. Rekreacijska ura v dvorani je približno deset evrov na vsakega, če je v sezoni (september–april) 30 tednov, torej še dodatnih 300 evrov. Razpon cen za boljše drsalke je od 300 do 800 evrov, palic od 150 do 300 evrov. Lahko se zgodi, da se palica zlomi že prvi dan, lahko zdrži dve sezoni, pravila ni. Zlomljeno palico je sicer mogoče popraviti na servisu, lepljenje stane okrog 50 evrov.



Najsi gre za bolj tekmovalno ali zgolj ljubiteljsko raven, rekreativne ekipe v vseh kolektivnih športih imajo skupni imenovalec – druženje. Pri hokejistih ga jemljejo še posebej resno. Obvezen del rituala po tekmah lige nhl je, da vsakič nekdo poskrbi za zaboj piva, iz slačilnice, kjer bi lahko vonj po znoju rezal s škarjami, pa tudi pogosto zadiši po ocvrtem piščancu ali pravkar dostavljeni pici ... Porabljene kalorije je pač treba nadomestiti, četudi sredi noči ...