»Bala« zapolnil edino vrzel v izjemni karieri

Tudi brez nedeljske zmage bi šel Alejandro Valverde v zgodovino kot eden najboljših kolesarjev vseh časov, naslov svetovnega prvaka pa ima v družbi neverjetnih 122 zmag vendarle posebno težo. Mavrična majica je bila njegov največji cilj in hkrati najtežje breme, po šestih izletih na nižje stopničke zmagovalnega odra je končno stopil na vrh.

Vsako leto med kolesarske zvezdnike prihajajo nova in nova imena, Alejandro Valverde pa vsakič znova najde pot na vrh. Ko je lani na dirki po Franciji na kronometru padel in utrpel odprt zlom golenice, se je zdelo, da se »balaverde« (zelena puščica) nikoli več ne bo vrnil. A se ni dal, tudi zato, da bi vendarle zapolnil največjo vrzel v svoji karieri. Pred Innsbruckom je Valverde na svetovnih prvenstvih šestkrat osvojil kolajno, a je vedno nekomu gledal v hrbet. Osvajal jih je, ko je bil prvi favorit, osvajal jih je takrat, ko nanj nihče ni računal, zmaga pa mu je vsakič spolzela skozi prste.

»Velikokrat sem razmišljal o svetovnih prvenstvih in se bal, da nikoli ne bom osvojil naslova svetovnega prvaka. Nekako sem se že sprijaznil s tem, da mi enostavno ni usojeno, po lanskem padcu tudi sam nisem več verjel, da bom še kdaj med najboljšimi. Nisem obupal, sem pa spremenil mišljenje, zdaj je vse, kar bom še dosegel v karieri, zame darilo,« je začel Valverde, ki ni mogel skrivati čustev, ki so privrela na plano.
 

Prva misel: Končno!

Na zadnjo septembrsko nedeljo se mu je vendarle vse »poklopilo«. Okrog sebe je imel izvrstno ekipo, na peklenskem vzponu na Höttinger Höll je brez težav sledil napadom in na vrhu so v igri ostali le še Valverde, Romain Bardet in Michael Woods. V šprintih po več kot 250 kilometrih je Španec praktično nepremagljiv, a je tudi tokrat že kazalo na novo veliko razočaranje: »Na vzponu sem se počutil odlično in prepričan sem bil, da imam v šprintu dobre možnosti. Idealno bi bilo, če bi ga začel z zadnjega položaja, a nisem upal čakati, da nas ujame še kdo iz ozadja. Nato nisem vedel, kdaj bosta Bardet ali Woods poizkusila, ko sem prišel 300 metrov do cilja, sem le še pospešil na polno in zdržal do cilja. Moja prva misel je bila: Končno!«

Čakanje je bilo res dolgo, od srebra v Hamiltonu leta 2003 je minilo 15 let in vmes se je Valverde iz kandidata za rumeno majico na Touru prelevil še v specialista za enodnevne klasike. Seznam njegovih največjih uspehov se zdi prelep, da bi bil lahko resničen: pet zmag na Valonski puščici, štiri na Liege–Bastogne–Liege, 15 etapnih zmag na tritedenskih dirkah, skupna zmaga na Vuelti ...



Zdaj ima v vitrini tudi popoln komplet odličij s svetovnih prvenstev: »Pomislil sem na vse, kar se mi je v karieri že zgodilo, in vse, kar sem že doživel. Bil sem na svetovnih prvenstvih, ko so zmagovali moji sotekmovalci, bil sem vesel za njih, a vedno ti v kotičku ostane misel, kako bi bilo, če bi bil na najvišji stopnički ti ... Zdaj jaz stojim tukaj in občutek je neverjeten, ta majica je čudovita.« Valverde je z 38 leti in 158 dnevi postal drugi najstarejši svetovni prvak, prvo mesto pa s 114 dnevi več še vedno pripada Joopu Zoetemelku ('85 v Italiji).
 

Med padajočim listjem prvič kot prvak

Alejandro Valverde je zdaj zakrpal največjo praznino v svojih vitrinah in tudi če bi jutri kolo obesil na klin, bi se poslovil kot eden največjih: »Ne bom razmišljal o tem, kar me še čaka, zame je vsak dodaten dan na kolesu darilo. Proslavil bom to zmago z družino, mislim pa, da bom majico prvič pokazal na dirki po Lombardiji, ki je zame ena najlepših dirk na svetu.«