Slovenski potni list zdaj v pelotonu pomeni precej več

Innsbruck - Bil je eden najbolj priljubljenih in spoštovanih kolesarjev v karavani in je v 15 letih dirkanja pustil ogromen pečat. Borut Božič je brez obžalovanj prišel do spoznanja, da je kolo bolje obesiti na klin. Preizkusil se bo v vlogi športnega direktorja, prvo izkušnjo iz avtomobila je dobil na včerajšnji dirki kot pomočnik selektorja Andreja Hauptmana, v novi sezoni pa bo vodil kolesarje Bahrain Meride.
 

Kdaj ste sprejeli odločitev, da končate tekmovalno kariero?

Star sem 38 let, že zadnjih nekaj let sem vedel, da se bliža čas, ko bo kolo treba postaviti v kot, ne morem kar v nedogled kolesariti. Na srečo smo se z ekipo začeli dogovarjati, da bi postal športni direktor, ideja mi je bila všeč in sem bil takoj za, da se preizkusim še v novi vlogi, res sem vesel, da so mi ponudili priložnost.
 

Ste že prej razmišljali o tem, da želite nekoč voditi kolesarje iz avtomobila?

Vedno sem si želel, da bi na tak ali drugačen način ostal v kolesarstvu, veliko sem razmišljal, kaj bi mi najbolj odgovarjalo. Vloga športnega direktorja mi je bila nekako najbližje, zdaj pa bomo videli, če sem zrel za to službo in kako se bom znašel. Na kolesu sem doživel ogromno, imam veliko izkušenj, a je vseeno ogromna razlika med kolesarjem in vodjo ekipe. Veliko učenja me še čaka, bomo videli, kaj bo prinesel čas.
 

Še nekaj mesecev nazaj ste dirkali s fanti, ki so zdaj pod vašim vodstvom. Kako se je spremenil odnos, zdaj drugače doživljate dirko?

To me v zadnjem času ljudje velikokrat sprašujejo, a prave razlike v resnici ni. Zelo dobro se s fanti poznamo in že kot kolesar sem bil na cesti večkrat v vlogi vodje, ki je usmerjal ekipo. Zdaj je to novo poglavje v moji karieri in povsem enako zagotovo ne bo, a uživam tudi v tem položaju, veliko mi pomeni, da sem lahko še vedno z njimi. Če sem povsem iskren, čisto nič ne pogrešam kolesa in si ne želim, da bi bil med dirko na kolesu, bolj me zanima, kako se dirke razvijajo in kako lahko iz avtomobila vplivam na potek.
 

V petnajstih letih profesionalne kariere ste dosegli nekaj vrhunskih uspehov in dirkali za največje ekipe. Ste zadovoljni z doseženim zdaj, ko ste potegnili črto pod to obdobje?

Zelo lepo kariero sem imel, ničesar ne bi spreminjal, seveda bi se kaj lahko obrnilo tudi drugače in bi imel še kakšno zmago v karieri več, a potem tudi izkušnja ne bi bila enaka. Šel sem skozi zanimiv in razburkan čas v kolesarstvu, to mi je bilo usojeno in če zdaj razmišljam za nazaj, mi res ne sme biti za nič žal. Upam le, da bom tudi kot športni direktor dosegal vsaj približno tako dobre rezultate.
 

Katere dirke pa vam bodo ostale v posebnem spominu?

Na etapnih dirkah mi bo zagotovo za vedno ostala zmaga na Vuelti leta 2009, to je bila prva slovenska zmaga na tritedenskih dirkah, še bolj kot zaradi tega pa je bila nekaj posebnega, ker je bila konkurenca res močna. Po tem sem vedno meril težo svojih zmag, takrat sem premagal Toma Boonena, Andreja Greipla, Tylerja Farrarja ... Že prej sem bil dvakrat zelo blizu zmagi, takrat pa sem premagal najboljše šprinterje na dirki. Tudi etapna zmaga na dirki po Švici, kjer sem premagal Petra Sagana in Oscarja Freireja, je bila nekaj posebnega, ti dve mi bosta ostali v spominu.
 

Tudi na enodnevnih klasikah ste bili izvrstni.

Šele v za kolesarja precej poznih letih sem spoznal, da nisem le šprinter in da lahko zelo dobro dirkam tudi na zahtevnejših enodnevnih dirkah. Res so mi bile všeč, škoda ker sem šele pri 32 letih začel resno dirkati na klasikah, tam mi je vsaka uvrstitev v prvo deseterico ostala v posebnem spominu. Enodnevne dirke so nekaj posebnega, to je tako kot svetovno prvenstvo, vse se ti mora sestaviti za vrhunski rezultat. Drugo mesto na Gent Wevelgemu, zmagal je Peter Sagan, premagal sem tretjega Grega van Avermaeta ... Na E3 Harelbeke sem bil sedmi pa tretji v Hamburgu, vsaka dirka posebej je bila res lepa. Vseeno pa je bila najtežja in najlepša dirka Pariz–Roubaix, zlezla mi je pod kožo, tudi takrat, ko sem bil v formi kariere, pa sem si pri padcu zlomil roko, vse to sodi h kolesarstvu in enodnevne klasike dela tako zanimive. Upam, da bom tudi kot športni direktor tam lahko zraven, da spet podoživim te občutke in vzdušje.


 

Vašega pravega naslednika na klasikah še čakamo, vidite vi koga, ki bi lahko ponovil vaše dosežke?

Zagotovo, Matej Mohorič je še vedno zelo mlad kolesar, pa nas že zdaj iz dneva v dan preseneča s svojimi vrlinami. Tehnično je vrhunski, tudi njegov način dirkanja je kot nalašč za klasike, zato ne dvomim, da bo v prihodnjih letih tam v ospredju. Upam, da bo v naslednji sezoni tam nabiral izkušnje, ne smemo preveč pričakovati od njega, je pa že letos na Binck Bank Touru dokazal, da je sposoben biti na takšnem terenu v ospredju, vedno je na čelu glavnine, ima pravo osnovo in če bo tako nadaljeval, lahko v bodoče zmaguje ne samo na klasikah, vse lahko preseneti tudi na drugačnih dirkah.
 

Med profesionalci ste preživeli 15 let. Kako se je kolesarstvo v tem času spremenilo?

Ogromno se je spremenilo, vmes je okrog leta 2010 v skupino prišlo veliko mladih kolesarjev, ki so prinesli nov način razmišljanja, včasih smo malo bolj postopoma prihajali v profesionalne vode in se tudi dlje časa učili v senci starejših. V zadnjih dveh letih sem v skupini poznal le še malo kolesarjev, generacija se je povsem zamenjala, zdajšnji kolesarji so bolj »predrzni«, so dobri in imajo drugačen način razmišljanja, v mojih letih kot novinec nisi imel priložnosti za svoj rezultat, zdaj pa z 22, 23 leti kolesarji že zmagujejo. Kolesarstvo se je spremenilo, tako način dirkanja kot razmišljanja, v prihodnje bo tega še več.
 

V tem času se je veliko spremenilo tudi za Slovence, zdaj v pelotonu uživajo povsem drugačen status.

Ne vem, če jim je zdaj lažje, so pa nedvomno Slovenci zdaj bolje sprejeti. Ko sem bil jaz v Perutnini Ptuj, smo veliko dirkali v Belgiji, Nemčiji in Franciji, v mlajših kategorijah pa le v Italiji, kjer priložnosti za dokazovanje ni bilo prav veliko. Zdaj imajo v kategoriji do 23 let odličen reprezentančni program dirk in če si na njih dober, potem takoj dobijo pogodbo iz svetovne serije. Tega v mojih časih ni bilo, smo pa po drugi strani tudi jaz in moja generacija nekaj naredili za prepoznavnost slovenskega kolesarstva, zdaj vsi vedo, da smo dobri in zanesljivi kolesarji, zato morda v zadnjih letih res drugače gledajo na nas. Ko vidijo, da je Slovenec dober, se takoj začnejo pogovarjati o njem, pred 15 leti si moral doseči precej več, da si pridobil njihovo pozornost. Zagotovo imajo Slovenci zdaj drugačen status, a so si tudi oni morali pogodbo prislužiti z rezultatom, ne s potnim listom.


 

Se tudi med kolegi iz drugih ekip to pozna, vas bolj spoštujejo?

Mislim, da si mora svoje mesto v glavnini priboriti vsak sam, tega ne dosežeš zato, ker si Belgijec, Italijan ali Slovenec, temveč zato, ker si dober in pošten do drugih. Zagotovo so glavni v tem pogledu rezultati, brez njih si težko v prvih vrstah, a moraš biti zraven še oseba na mestu. V pelotonu je nekaj osebnosti, ki lahko v vsakem trenutku povzdignejo glas pa jih bodo vsi poslušali, čeprav ne zmagujejo dirk, nekaj pa je tudi takih, ki so šampioni največjih dirk, a jih kolesarji enostavno ne sprejmejo, ker jim nekaj manjka. Skupina vodje vedno izbere sama.
 

Tudi v slovenski reprezentanci ste pustili velik pečat, devetkrat ste na svetovnih prvenstvih nastopili v slovenskem dresu, prvič že leta 2006 v Salzburgu. Kakšne spomine imate na ta leta?

Reprezentanca mi je vedno pomenila ogromno, zelo rad sem dirkal v slovenskem dresu. Velikokrat sem imel visoka pričakovanja, morda sem tudi od sebe pričakoval preveč in zato nekajkrat pregorel, res sem se trudil, a se mi je zgodilo ogromno stvari, vedno je šlo nekaj narobe in zato tudi nisem dosegel tistega, kar sem si želel. Včasih trasa ni bila prava zame, spet drugič nisem imel pravega dne ... Zdaj za nazaj nima smisla razmišljati, kaj bi bilo, če bi bilo, tako je in tako je očitno moralo biti.
 

Nastop v reprezentanci je za marsikoga le še ena obveznost v (pre)dolgi sezoni.

Morda je v kolesarstvu problem v tem, da je zelo težko uskladiti klubski koledar z reprezentančnimi obveznostmi, do kluba imamo vendarle pogodbene obveznosti, ki jih moramo spoštovati. Včasih je to za nekoga od zunaj težko razumeti in včasih nam zato v reprezentanci ni uspelo pokazati vsega, kar zmoremo. Karkoli je že bilo, meni osebno nikoli ni bilo težko priti v reprezentanco, konec koncev sem tudi zdaj z dobro voljo prišel pomagat izbrani vrsti, pa mi ne bi bilo treba.
 

Zdaj se selite med izkušene športne direktorje v Bahrain Meridi. Kdaj se bo začela vaša druga kariera, kakšne obveznosti vas čakajo?

Najprej me čakajo prve priprave že čez 14 dni, kjer se bo zbralo le novo osebje v ekipi, tam mi bodo tudi razložili, kaj me čaka in kakšen tekmovalni program bom imel. Lahko pa že zdaj povem, da bom na začetku v vlogi pomočnika športnega direktorja, zadolžen pa bom predvsem za delo z mlajšimi, manj izkušenimi kolesarji v ekipi.