Na koncu je vedno pomemben le rezultat

»Edini statistični podatek, ki šteje, je končni rezultat tekme,« tudi pri 85 letih vztraja Bill Russell. Mož zagotovo ve marsikaj o umetnosti doseganja športnih podvigov, saj ima zbirko enajstih šampionskih prstanov, s katerimi je najuspešnejši v zgodovini lige NBA. Njegovo mnenje lahko uporabimo tudi pri letošnji oceni za oba slovenska asa pod ameriškimi obroči. Po šestih mesecih opevanja trojnih dvojčkov in rekordov za novince Luke Dončića ter obžalovanja domala izgubljene sezone Gorana Dragića bosta imela na voljo enako dolg tekmovalni oddih. Na sceni je ostalo 16 najboljših moštev, njuna kluba sta bila po Russellovem prvem aksiomu neuspešna. Zato se lahko vprašamo tudi, ali sta naša asa sledila zahtevam njegovega drugega pravila, ki pravi: »Najpomembnejše merilo za košarkarjevo predstavo je, koliko prispeva k boljši igri soigralcev.«

Luka Dončić je med svojo krstno sezono navduševal staro in mlado, laike in strokovnjake, s potezami in statističnimi dosežki. Spoznal je zakonitosti lige NBA, Američani so spoznali njega, ni pa še utegnil prinesti Dallasu bistvenega rezultatskega napredka, tudi zaradi turbulentnih potez klubskega vodstva. V finišu sezone se je celo izkazalo, da lahko teksaško moštvo zmaguje brez njega, kar je bila lekcija za vse. Ljubljančanova kariera je doslej ponujala vrtoglavo strme vzpone, po epizodah v Madridu in s slovensko reprezentanco, s katerima je osvojil vse razpoložljive lovorike, pa se je znašel v vrtincu mašinerije, ki potrebuje in ustvarja zvezde ter ga je občasno spodbujala k napačnemu odnosu do kolektivnega športa in pretirano individualne igre. Svoj delež je prispeval tudi lov na naslov najboljšega novinca sezone.

Po novi poučni epizodi je že pri 20 letih prišel do pomembne prelomnice. Dončićevih potez odslej ne bodo več vrednotili po iskrivosti, pač pa po koristnosti, napake pa ne bodo več imele kritja v njegovi mladosti in simpatičnosti. Ne nazadnje nikogar ne zanimajo rekordi za igralce v drugi sezoni lige NBA in zanje niti ni predvidenih posebnih nagrad. Tako kot za vse resne košarkarje bo tudi za Dončića pomembno, kaj bo na igrišču postoril Dallas, ko bo dopolnil svojo zasedbo in ko bodo trpele tudi njegove številke zaradi večjega števila kakovostnih soigralcev. Po izenačenju drugega najslabšega moštvenega iztržka v zadnjih dveh desetletjih bo imel na voljo ogromno manevrskega prostora.

O tem lahko veliko pove že Dirk Nowitzki. Preden se je preselil v ZDA, je Dallas dosegel le 20 zmag v 82 tekmah. V njegovi prvi sezoni 1998/99, skrajšani zaradi »lockouta«, se je popravil na 38-odstotno uspešnost, v drugi je dosegel bero 40:42, v tretji se je vrnil med udeležence končnice, šele leta 2011 pa dočakal naslov prvaka. Michael Jordan je s Chicagom prišel do pozitivne bere v svoji četrti sezoni in do prve šampionske lovorike v sedmem prvenstvu. Torej šele, ko je za krmilo poprijel trener Phil Jackson in ga prepričal, da mora svoje mojstrstvo uskladiti s soigralci. Stavkov ni smel več začenjati z Jaz, pač pa z Mi.