Oblak najboljši v Celovcu, Iličić, Črnigoj in Stojanović v Rigi

Kako so igrali slovenski nogometaši v tekmah z Avstrijo in Latvijo ter kakšen je bil učinek posameznikov? Razlika med petkom in ponedeljkom je bila opazna z letala, toda ne le v igri Slovenije, pač pa tudi v kakovosti njenih tekmecev. Prav zaradi tega je nehvaležno ocenjevati dobre in slabe; številni aduti selektorja Matjaža Keka so imeli težave z utrujenostjo tudi po uri igre z avtsajderjem Latvijo.

Jan Oblak (180 minut): V Celovcu je branil na ravni »Zamore«, v Rigi je bil na srečo neviden. Temelj slovenske obrambe, na katerem je možno graditi tudi največje dosežke, in najboljši propagandni material za morebitno jesensko nogometno evforijo.



Bojan Jokić (180): Dovolj izkušen in zanesljiv, ambasador pozitivne volje in pravega odnosa do poklica, zato zasluženo nosi kapetanski trak. V najzahtevnejši tekmi cikla bo dobil zamenjavo, ki bo razkrila, kako deluje Slovenija brez poslednjega akterja južnoafriške pravljice.

Miha Mevlja (180): Sodi med najbolj izkušene branilce, začasno lahko prikrije morebitno neigranje v klubu. Pred njim je pomembna odločitev, kako naprej na plačilnem seznamu močnega Zenita. Septembra bo Kek potreboval maksimalno osredotočene branilce.

Aljaž Struna (180): Klobuk dol, odlično skriva dolga potovanja iz Houstona v domovino. Z Mevljo že tvorita standardno navezo štoperjev, ki deluje zelo zanesljivo, čeprav gre 30 odstotkov gola Burgstallerja tudi na njun skupni račun.



Petar Stojanović (180): Javnost ga (še) ni sprejela kot dela velike zgodbe, toda Kek mu zaupa in v Rigi se mu je prvič oddolžil, kot je treba: z dvema podajama za gol. Toda njegov naslednji izziv – Poljak Grosicki – bo veliko pomembnejši.

Jaka Bijol (63+26): Celovški večer je razkril, da smo od 20-letnika pričakovali preveč in da mu je treba odmerjati igro ter odgovornost zgolj s pipeto. Gotovo ima v nogah dovolj dinamita, da se razvije v eno od alternativnih rešitev v zvezni vrsti.



Jasmin Kurtić (180): V Avstriji je »moral« igrati, v čemer pa se ne znajde najbolje. V Latviji je bil izjemno zanesljiv, potem ko je izpolnjeval le svoje obveznosti in čuval hrbet drugim, predvsem najboljšemu prijatelju Josipu Iličiću. To je raven serie A.

Denis Popović (27+77): Pri 29 letih je debitiral v reprezentanci, kdo ve, kako se bo uveljavil v zvezni vrsti v prihodnjih mesecih. Kek je nekoč že poiskal rešitev v Rusiji, toda dolga je še pot do novega Aleksandra Radosavljevića. Opazno je padel po uri igre v Rigi.



Domen Črnigoj (78+83): Alaba se je pred avstrijskim golom preselil na drugo stran igrišča (k Boharju), dotlej ga je dobro pokrival. Brez njega si ni mogoče več zamisliti slovenske igre v najvišjem ritmu, prispeval je prve tri gole v Rigi in prodiral kot Andraž Kirm v najboljših časih Kekove ekipe 1.0. Čim prej mora oditi v močnejšo ligo.

Miha Zajc (69+64): Pot v slovenski izbrani vrsti je začel silovito in s petimi doseženimi goli v pičlem letu dni. V zgolj 15 tekmah se je slovitemu sokrajanu Valterju Birsi (90 tekem) približal na dva gola »zaostanka«. Kaj bi dal Kek, da bi Zajc septembra in oktobra igral vsaj podobno kot Biki pred desetimi leti!



Josip Iličić (180): Prvi solist v uglašenem slovenskem orkestru. Dvoboj v Rigi je prišel kot naročen za njegovo samozavest, konkretnost in razigranost. Raven igre, kakršno so predstavljali Latvijci, je nazadnje srečal na Bonifiki v 2. SNL, septembra ga čakajo Zielinski, Krychowiak in Glik.



Andraž Šporar (90+0): Njegova nepripravljenost v junijski akciji je bila (ne)pričakovana zavoljo težav z ramo, zgodovinsko uspešna klubska sezona je očitno vplivala tudi nanj. Njegov statistični prispevek iz marčevskih tekem bi prišel prav tudi septembra v Stožicah.

Robert Berić (12+90): Od napadalca, ki ga je nekoč v mlajših selekcijah pripravljal na poklicno pot prav selektor Kek, so navijači upravičeno pričakovali večji učinek. Zgolj ena podaja za zmago s 5:0 je premalo za srednjega napadalca v tekmi z Latvijo. Drži pa, da je moral teči tudi namesto Zajca.



Selektor Matjaž Kek: Junija se je začelo z nesrečo pomočnika Igorja Benedejčiča, ki na srečo okreva, nadaljevalo s prvim porazom v tem ciklu. Zanimivo, prvi trije Kekovi tekmeci (Izrael, Makedonija in Avstrija) so bili najboljši prav proti Sloveniji, morda bo septembra obratno ... Slovenija tradicionalno igra bolje na svojem štadionu, zato je treba optimistično pričakovati spopad s Poljsko in Izraelom. Povprečna starost Kekove ekipe v Rigi je bila 27 let, dve več od južnoafriškega rodu v letu 2009. Slovenija torej premore dovolj izkušenj, na roko ji gre tudi razpored naslednjih kol.