Sedma slovensko-norveška tekma ni popravila splošnega vtisa širše javnosti o članski reprezentanci, ki je v šestih letošnjih tekmah le enkrat zmagala. Vsak poraz je boleč, vsakega je možno obrazložiti, tudi zadnji v Oslu je prišel vsaj delno pričakovano zaradi dodatne pomladitve že prej neizkušene izbrane vrste v zadnjem trenutku (Kurtić, Kampl, Verbič, Matavž), močnega tekmeca in tradicionalno neugodnega »podnebja« za slovenski nogomet v nordijskih deželah.
Ogrozili so se predvsem sami
Jutrišnja tekma s Ciprom bi bila lahko v marsičem prelomna.
Slovenci zbrali najboljših 45 minut pri najboljši ekipi v skupini C3.
Kavčičevi prež žrebom skupin EP med tretjim in četrtim bobnom.
Slovenci zbrali najboljših 45 minut pri najboljši ekipi v skupini C3.
Kavčičevi prež žrebom skupin EP med tretjim in četrtim bobnom.
Izhodišče za napad na gostitelje v čudovitem objektu Ullevaal z 28.000 sedeži ni bilo spodbudno. Septembrska poraza z Bolgarijo v Ljubljani in na gostovanju v Nikoziji nista bila pričakovana, zadnji sobotni pač. Kljub temu se poraz od poraza razlikuje in ni razumno primerjati gostovanji na Cipru in Norveškem. Če so Kavčičevi na vzhodu Sredozemlja odpovedali in kljub »smoli« – razveljavljenemu golu Šporarja za zmago – zasluženo izgubili, so v Oslu vendarle postavili nekaj temeljev, na katerih bi bilo možno zgraditi »kaj več«.
Vsak trener ve, da je treba najprej uglasiti čvrsto obrambo, tudi Tomaž Kavčič, in ta je bila najbolj trdna prav v tekmi z najmočnejšo ekipo v skupini C3. Prvi polčas zdesetkanih Slovencev na Ullevaalu je bil dejansko njihovih najboljših 45 minut pod taktirko sedanjega selektorja. Kavčič je fante očitno dobro taktično pripravil, igrali so v strnjeni formaciji, ohranjali postavitev in Norvežanom niso dopuščali nevarnih akcij. Gostje so se ogrozili zgolj sami, in sicer že v tretji minuti, ko je Leo Štulac – po dvajsetih minutah igre med člani – zaposlil Tarika Elyounoussija in je posredoval vratar Vid Belec. Slovenci so prav v tej akciji izgubili edinega levičarja med branilci – Luka Krajnc je po trku z Markusom Henriksenom izgubil zavest, v domovino pa se je vrnil skupaj z odpravo takoj po tekmi –, za nameček podaljšali prvi polčas za toliko minut, kot je bilo treba za edini gol na tekmi. Belec je podpisal vdajo v 50. minuti prvega polčasa po individualnih napakah Andraža Šporarja (ni storil prekrška nad Elabdellaouijem na drugem koncu igrišča) in Romana Bezjaka, ki ni izbil žoge Joshui Kingu. Gostitelji so dve minuti prej izvajali svoj prvi kot na tekmi …
Z Josipom Iličićem drug svet
Norvežani so imeli v drugem polčasu pobudo, šele vstop Josipa Iličića v igro pa je razkril, kako močno pogreša Slovenija kakovost v napadalnem delu nogometne igre. Čeprav »Jojo« igra s četrtino moči, je v dvajsetih minutah pokazal večje znanje kot katerikoli drug med 28 akterji večera. Najbrž ni treba poudarjati, kako drugačna bi bila slovenska podoba na igrišču z navezo Kampl-Zajc-Iličić. Toda, pozor, jutri bo treba opraviti s Ciprčani tudi s polovico te trojke, če upoštevamo, da bo Iličić do torka zvečer ujel 50 odstotkov svoje delovne zmogljivosti. Obramba namreč deluje dovolj trdno za prve tri točke v ligi narodov, napad (še) ne.
Kavčičevi so zašli v nezavidljiv položaj po tretjem zaporednem porazu v ligi narodov, čeprav so nepristranske oči v Oslu – upoštevaje okoliščine – videle premik navzgor. Tudi zato bo jutri zvečer bolj kot kadarkoli prej aktualna parola »najboljša obramba je napad« … Ciper ne sodi v družbo San Marina in Andore, kar se je potrdilo tudi v soboto zvečer v Sofiji, toda Slovenci nimajo druge izbire, kot – zlepa ali zgrda, z nogo ali glavo, z igro ali na silo, Berić ali Belec – da odpravijo Ciprčane s privlačno napadalno igro.
Če ne drugega, je vrag vzel šalo: le z zmago – boljšo kot 2:1 – bi se Slovenci otresli zadnjega mesta v skupini C3 in si popravili izhodišče pred novembrskim bojem za višje položaje tudi v žrebu skupin za euro 2020. Ta bo 2. decembra v Dublinu, Slovenci trenutno kotirajo med tretjim in četrtim bobnom od šestih.