Tiskane izdaje
Če bi iskali scenarij za uspeh v Hollywoodu o nenavadni življenjski zgodbi, bi ga našli pri 33-letniku iz okolice Zadra. Rodil se je septembra 1985, ko je Dalmacija z dolgo in prav posebno obalo živela v še spokojnem vsakdanu. Turisti od vsepovsod so sanjali o juliju ali avgustu v slani vodi Jadranskega morja, nekateri o dobrotah iz pečice, loncev ali z žara, drugi spet o kolesarjenju, sprehodih, tretje so mikale nočne zabave ob zimzelenih melodijah Oliverja Dragojevića ali Miša Kovača.
Mali Luka pa je odraščal v skromni družini, kot pastirček pri paši v okolici Zadra pomagal sorodnikom, sicer pa mu je bila najljubša igrača, kot marsikateremu dalmatinskemu fantiču, žoga. Toda še preden je začel sanjati o tem, da bi nekoč postal nogometaš, kot se šika, je vojna vihra sredi vročega jugoslovanskega lonca udarila na najbolj krut način. Z najbližjimi je otrok moral pobegniti iz vasi in se pridružiti beguncem v enem od zadarskih zbirališč in ostal je brez dedka, ki so mu ga ubili srbski agresorji in takrat še požgali hišo.
Kot trlica suh fantič
Brezskrbnega otroštva je bilo konec. Namesto smeha so Luko in vrstnike spremljali zaskrbljeni pogledi odraslih zavoljo vojnega viharja v boju za hrvaško neodvisnost in nezaslišanih zločinov vseh vpletenih strani. Toda suhljati deček je odraščal, pridno tekel za nogometno žogo in imel v Zadru imenitne učitelje. A ko bi napočil tisti preskok, ki v dalmatinski fantovski druščini posebej šteje, selitev k Hajduku, se je zataknilo: v Splitu so klubski modreci dejali, da nimajo kaj počenjati s kot trlico suhim in drobnim fantičem, zato naj si nogometno srečo poišče drugje. Sledila je podobna zgodba, kot sta jo pred njim že doživljala Slaven Zambata iz Sinja in Zvonimir Boban iz Imotskega – oba sta postala vrhunska nogometaša, toda ne prek geografsko in značajsko precej bližjega Hajduka, temveč kar pri najhujšem splitskem tekmecu – Dinamu iz Zagreba.
Na igrišču je prekinil desetletje vladavine argentinskega nogometnega čarovnika Lea Messija in portugalskega čudežnega otroka Cristiana Ronalda. FOTO Reuters
Tam pa se je začela Modrićeva pot k uspehu. Že v otroštvu je zaradi vojne prestal marsikaj, nato je moral garati še v Mostarju, od koder so ga iz metropole države premišljeno poslali na nogometno šolanje. »To je bil eden ključnih trenutkov, ko sem si mislil: če bo Luka to preživel, bo pred njim veličastna športna pot,« je večkrat o zdaj najboljšem nogometašu na svetu ponovil Zdravko Mamić, asov športni oče. Kajti z redkimi izjemami zelenice v bosansko-hercegovskem prvenstvu nikakor niso prijazne, to niso preproge pod slovitimi žarometi lige prvakov. Tudi marsikatero grobost tekmecev je treba požreti.
Prislužil si je jezo
Mamić, poldrugo desetletje alfa in omega vseh potez pri zagrebškem klubu, je zdaj v rodni Hercegovini, kamor se je umaknil pred organi pregona iz Hrvaške. Obtožujejo ga protipravnih dobičkov pri podpisovanju pogodb, prav pri Modrićevih naj bi si kopičil bajne zaslužke. Tudi ta nogometni zvezdnik je moral na sodišče, legendarni so postali njegovi odgovori (»Ne spominjam se«) na vprašanja, kaj se je zgodilo takrat in takrat, vse seveda v povezavi z Mamićevim delovanjem.
Prislužil si je jezo precejšnjega dela nogometnih navdušencev, kar naenkrat niso bile več pomembne njegove velemojstrske predstave pri Realu iz Madrida, najuspešnejšem klubu nogometne zgodovine, niti kapetanska vloga pri državni reprezentanci. Toda poletje 2018 je zasukalo zgodbo.
Hrvaška je dotlej najodmevnejši nogometni dosežek beležila leta 1998, ko je sanjski rod nogometašev še s koreninami šole iz jugoslovanskih časov (Davor Šuker, Slaven Bilić, Dražen Ladić, Robert Prosinečki, omenjeni Boban itn.) in sijajnim selektorjem Ćirom Blaževićem na svetovnem prvenstvu osvojil 3. mesto. V spominu sta ostala predvsem sanjska predstava z Nemčijo (3:0) ter nato v dvoboju za bron skalp izjemno močne Nizozemske (2:1). Od takrat so vselej zelo navdahnjeni hrvaški nogometaši zaman poskušali ponoviti podvig, a zdaj, dve desetletji pozneje, so ga nadgradili – podirali so oviro za oviro, osvojili srebro in doma na slovesen sprejem privabili kar milijon ljudi po zagrebških avenijah in trgih!
Ponosen na domovino in družino, soprogo Vanjo ter otroke Ivana, Evo in Sofijo. FOTO Reuters
Na prvenstvu sta tokrat ostali posebej podčrtani predstavi igra z Argentino (3:0) v uvodnem delu tekmovanja in zmaga z Anglijo v podaljšku za uvrstitev v veliki finale (2:1). Kajpak so Modrić in druščina veliko poglavje zapisali tudi z izločitvijo po drami enajstmetrovk vznesenih ruskih gostiteljev na četrtfinalni tekmi.
Vsak riše svojo pot
Za konec ni šlo le prek odličnih Francozov, a poraz v sklepni predstavi Rusije 2018 ni ničesar več spremenil – Modrić je postal najboljši nogometaš svetovnega prvenstva! In nato je sledila vesela jesen. Nagrade so se kar vrstile, izbrali so ga za najboljšega nogometaša pod streho Svetovne nogometne zveze, pozneje je kot prvi Hrvat doslej dobil tudi prestižno zlato žogo. Prekinil je desetletje vladavine argentinskega nogometnega čarovnika Lea Messija in portugalskega čudežnega otroka Cristiana Ronalda, oba pa sta bila tako užaljena, ker sta ostala brez lovorike, da ju ni bilo na slovesni razglasitvi.
Modrić bi se v vsej skromnosti najraje izognil komentarjem, češ, kako gleda na njuno odsotnost, a je moral odgovarjati in dejal, da si sam kaj takšnega ne bi privoščil. A da si pač vsak riše svojo pot. In komaj si je oddahnil od vseh praznovanj, vmes pa je še z Realom osvojil medcelinski pokal oz. klubsko svetovno prvenstvo, že je doma prejel še pokal za najboljšega športnika leta na Hrvaškem. Pred njim so med nogometaši v samostojni državi to lovoriko osvojili le Davor Šuker (1998), Mario Mandžukić (2013) in Ivan Rakitić (2015). »Zame je to poseben trenutek, saj imamo, hvala bogu, res veliko odličnih športnikov,« je dejal pred dvema dnevoma na slovesnosti v Zagrebu. In dodal: »A med vsemi nagradami zame največ šteje srebrna kolajna za moštveni uspeh na mundialu.« In ni presenetil. Motor zasedbe na igrišču, ponosen na domovino in družino, soprogo Vanjo ter otroke Ivana, Evo in Sofijo.
