VAR sprožil tektonske spremembe v nogometu

Če boste imeli priložnost, postavite nogometašu naslednje vprašanje: "Kaj je prva stvar, ki jo narediš, kadar zabiješ gol?" Večina vam bo odvrnila: "Pogledam proti stranskemu sodniku in njegovi zastavici ..." Občutek poznajo predvsem napadalci, to je namreč del nogometa, kakršnega poznamo že več desetletij.

Podobno je bilo tudi v sredo zvečer med tekmo Manchester Cityja in Tottenhama. Raheem Sterling je zabil zmagoviti gol za »končnih« 5:3, pogledal proti pomočniku Cüneyta Čakirja – vse naj bi bilo v redu – in spravil v delirij soigralce, navijače in trenerja Guardiolo. Slednji se je veselil gola podobno kot pred 15 leti njegov ideološki tekmec Jose Mourinho na sosednjem štadionu v Manchestru … Toda zaman. Izbruh navdušenja je prekinil VAR, spremenil odločitev 42-lenega Turka in polfinale lige prvakov namesto Cityju dodelil Tottenhamu.



Odločitev videosodnikov je bila čista kot solza, podobno kot večina posegov VAR na torkovih in sredinih tekmah. Toda razlika v primerjavi z obdobjem pred uvedbo VAR je očitna in – zgodovinska.

Morda pripadniki generacije Z ne bodo občutili spremembe, morda bodo sprejeli tudi uvedbo oglasov med posvetovanjem glavnega sodnika in VAR. Prav tako je težko oceniti, koliko bo možno v naslednjih letih izpiliti tehniko preverjanja z VAR. Drži le, da bo izginil nogomet, kakršnega poznamo in temelji na nenadzorovanih emocijah, spontanih čustvenih izbruhih veselja in žalosti. Morda bo treba za morebitno veselje najprej vprašati VAR in se veseliti z večminutno zamudo.