Tiskane izdaje
Če se je še ena evropska zgodba morala končati brez rezultatskega presežka, se ne bi mogla na boljši način: s spektaklom v nabito polnem Zlatorogu, kjer je skoraj 6000 ljudi uživalo v borbenosti slovenskih prvakov in mojstrovinah pariškega »dream teama«.
V prejšnjih sezonah je bilo slovo od izločilnih bojev bolj boleče, posebej neokusni sta bili zagrebški kuhinji v letih 2016 in 2017, a tudi tokrat ni šlo brez solznih oči. Močan občutek, da se piše lepa zgodba s srečnim koncem, odkar je konec septembra krmilo prevzel Tomaž Ocvirk in uprizoril sanjski debi z zmago proti Flensburgu, je bil varljiv.
Izgubljeno v 72 urah
Vmes je kot darilo z neba padel zvezdnik William Accambray, v slačilnici je zavel svež veter, v Zlatorogu sta si kopja polomila še Zaporožje in Zagreb, tudi zadnji finalist Nantes. V gosteh sprva nebogljeni Celjani so v Flensburgu pokazali zobe in zavoljo smole ostali brez nagrade, podobno kot prej proti Szegedu. Osmina finala je splavala po Savinji v pičlih 72 urah ...
Če bi gledali zgolj izplen, bi rekli, da je bila zamenjava Branka Tamšeta nesmiselna, vendar šteje tudi umetniški vtis. Ocvirk, mož jeklene roke in nežne duše ter prvi Celjan na klopi v zadnjih desetih letih, je Zlatorog spremenil v trdnjavo. Ironično, Tamše, delni sokrivec, da je Celje ostalo pred vrati raja (uvodni domači poraz s Skjernom), se je z Zagrebom na celjski račun prebil v top 16.
»Branča« je odnesel poraz v Ribnici, »Čvarijev« edini resni spodrsljaj je bil domači poraz s Trimom, ki pa ni bil usoden. Zdaj ga čaka manj hvaležna naloga, stran od evropskih žarometov bo moral celjsko lokomotivo pripeljati do obeh domačih lovorik. Prvenstvena ne bi smela biti pretežka, past se lahko skriva v bolj nepredvidljivem pokalnem tekmovanju.
Še bolj pomembna naloga je pred njegovimi nadrejenimi. Javna skrivnost je, da bo Heineken spet malce privil pipo. Vezi s Pivovarno Laško so pretrgane, odkar se je poslovil Dušan Zorko. V klubu ni več nikogar iz pivovarne, ki je v zgodbo vstopila leta 1989 z očetom evropskega Celja Tonetom Turnškom.
Zdajšnje vodstvo na čelu s predsednikom Jernejem Smislom in direktorjem Rokom Plankljem je pred zgodovinskim poslanstvom: preprečiti, da bi bil obstoj kluba s 70-letno tradicijo odvisen od samovolje kapitalista iz Amsterdama.
Z letom 2020 se bo zgodila temeljita prenova EHF lige prvakov in kdor bo na tem vlaku, bo pri koritu.
Celje je ta čas edini slovenski kolektiv, ki še ohranja stik z evropsko smetano. Z letom 2020 se bo zgodila temeljita prenova EHF lige prvakov in kdor bo na tem vlaku, bo pri koritu. Vemo, kaj se je zgodilo s košarkarji Olimpije ali paradnima hokejskima kluboma, ko so stopili stopničko nižje. Vrnitve skoraj ni več.
Znova remont ekipe
Spodbudno je, da je član uprave Gregor Planteu nedavno postal predsednik združenja največjih evropskih klubov (FCH). Celje je inštitucija, priznavajo tudi tekmeci, in organiziranost kluba je zares na najvišji ravni. Če bi štela zgolj ta, bi bilo vsako leto na F4 v Kölnu. Podpora okolja je močna, na sedmih tekmah LP je bilo na tribunah v povprečju 4543 gledalcev, največ, odkar velja obstoječi format.
Med ključnimi kriteriji pa so tudi rezultati, že peta sezona brez napredovanja ni najboljša referenca za može na Dunaju. Ekipa bo spet doživela remont, zapuščajo jo nosilci gre Accambray, prvi strelec Branko Vujović, najbolj izkušeni Igor Anić, najmočnejši Kristian Bećiri, pa Draško Nenadić, Jan Jurečič ..., na tuje se mudi še komu (Jaka Malus). Kot kaže, bo ostal vsaj vratar Klemen Ferlin, junak vseh podvigov.
Novic o resnih okrepitvah še ni, a tudi to naj bi se spremenilo že v naslednjih dneh. Smisl napoveduje presenečenje, celo več njih. Pustimo se presenetiti, res bi bila škoda, če bi v napol praznem hramu slovenskega rokometa zadonelo – »čista jeba«.
