Konec zgodbe, ki bi lahko bila drugačna

V preteklih štirih sezonah so rokometaši Celja Pivovarne Laško doživljali čustvene stiske, ko so se morali sprijazniti, da ne bodo sodelovali v osmini finala lige prvakov. Tokrat je bilo drugače. Pariz pač ni ekipa, proti kateri bi si veljalo reševati kožo. Priložnost so zapravili prej, v nabito polnem Zlatorogu pa so v prvem polčasu enakovredno merili z zvezdniki, preden je prišla do izraza razlika v kakovosti.

Še petič zapored bodo Celjani ostali pred vrati izločilnih bojev, nedeljska tekma pri Skjernu bo zgolj prestižnega značaja. Proti PSG so potrebovali točko, ki bi jim ohranila upanje na osvojitev 6. mesta v skupini B, na roko jim je šel tudi poraz Zagreba proti Flensburgu. Toda pariški zrezek je bil zanje prevelik zalogaj, pa četudi je francoska ekipa, ki ima vsaj desetkratnik celjskega proračuna, že večer prej izvedela, da bo ne glede na razplet osvojila prvo mesto in preskočila osmino finala.

Razlika v motiviranosti je bila očitna v prvem polčasu, v katerem so celjski borci na kolena večkrat dvignili občinstvo na čelu s Florijani, ki so obeležili 25. obletnico. Po četrtini tekme je na semaforju na navdušenje vseh pisalo 10:5! Francozi so delovali, kot bi se do jutranjih ur namakali v mehurčkih laških vrelcev, žoge so jim bežale, Klemen Ferlin jih je lovil kot zrele hruške. Toda jasno je bilo, da tako slabo ne bodo več dolgo igrali. Morda bi moral trener Tomaž Ocvirk prej z minuto odmora zaustaviti njihov nalet, ki si je končal šele z delnim izidom 0:5 ... »Verjetno imate prav, mislil sem si, da bi bilo čudno, če bi klical 'timeout' takoj za kolegom (Raulom Gonzalezom; op. p), ampak to je še ena šola zame,« je napako priznal Ocvirk, ki je med sezono hočeš-nočeš skočil v velike čevlje Branka Tamšeta ter s svojo energijo in odnosom dvignil razglašeno ekipo. Ta je svoje priložnosti zapravila na prejšnjih dveh tekmah, ko je nesrečno ostala brez točke proti Szegedu in Flensburgu.

Mešani občutki pivovarjev

Parižani so kljub vnovičnemu zaostanku (Kristian Bećiri je zadel za 14:11 in William Accambray za 15:12) še pred odmorom izkoristili začetniške napake tekmecev in izenačili rezultat. V drugem polčasu so izkoristili premoč v moči in kakovosti. Razigrala se je prva violina Nikola Karabatić in bolj ali manj jasno je bilo, da se bo končalo z domačim porazom. Josip Šarac je v 45. minuti še obudil nekaj upanja z golom za 27:29, ampak pet minut pred koncem, ko je Adama Keita razliko povišal na rekordnih 33:27, je bilo vsega konec. Vseeno so navijači pozdravili vsako uspešno akcijo ljubljencev, med strelce se je vpisal tudi 18-letni Tadej Kljun, ki se je v ekipi znašel, ker je zaradi poškodbe manjkal najboljši celjski strelec Branko Vujović.

»Tega zadetka res ne bom nikdar pozabil, dal mi je še dodatno potrditev, da sem na pravi poti,« je bil ponosen 194 cm visoki Primorec, ki bi lahko bil v prihodnosti adut na desnem zunanjem položaju. A če bi bil Črnogorec, ki bo v prihodnji sezoni okrepil Kielce, nared, bi se lahko razpletlo tudi drugače ... »Ves čas smo upali, da bo stisnil zobe, vendar se ni izšlo. PSG je vedel, da z desne strani ni več nevarnosti, in nam je z obrambo 5-1, ki je res nismo pričakovali, preprečeval hiter pretok žoge,« je Ocvirk dal priznanje Gonzalezu, predlani prvaku z Vardarjem.

Pivovarje so prevevali mešani občutki, bili so ponosni, ker so namučili rokometne »galaktike« in si za borbenost prislužili gromek aplavz razprodanega Zlatoroga, po drugi strani pa žalostni, ker so spet obstali pred pragom raja. Presenetljivo, med bolj zagrenjenimi je bil Accambray, bivši član PSG, ki je odigral zadnjo evroligaško tekmo v Celju. »Ne razumite me napak, res smo lahko uživali v spektaklu in lepo je, ker smo navdušili navijače. Ampak kot športnik pač ne morem biti vesel, še zdaj verjamem, da je bil Pariz danes zrel za poraz, mi pa tega nismo izkoristili. Škoda. Za nas je konec te lepe zgodbe, ki bi se lahko razpletla tudi drugače.«