Celjski Harry Potter nad »peklom« našel svoj raj

Celje - »Verdinek je raketa, čudež od igralca, on bo naše najboljše krilo po Vidu Kavtičniku in Luki Žvižeju, ima neverjetne telesne predispozicije,« je nekdanji slovenski selektor Boris Denič že leta 2010 navdušeno razlagal o celjskem rokometašu, ko je ta imel komaj 16 let.

Zdaj je 24-letni Matic Verdinek reprezentant in v dresu Gorenja kralj strelcev domačega prvenstva, a njegova pot še zdaleč ni bila premočrtna. Ni manjkalo veliko, pa bi postal še eden v nizu neizpetih talentov, ki za šankom razlagajo nesrečno življenjsko zgodbo o zapravljeni priložnosti ...
 

Celjski naslov iz leta 2004 prelomnica

»Matic je bil vedno malce poseben, a izjemno marljiv, skromen in pošten fant, vsi smo se čudili njegovim telesnim vrlinam, blestel je v vsem in bil korak ali dva pred vrstniki. Toda potem se je nekje izgubil, zamujal na treninge in tekme, si izmišljal vse mogoče izgovore. Bilo mi je hudo zanj, mislim, da ga je močno prizadela ločitev staršev,« se je svojih izkušenj z Verdinkom spominjal Tomaž Ocvirk, dolga leta trener celjskih mladincev, preden je letos prevzel člane.

Verdinku res ni bilo postlano z rožicami, skupaj z bratom je odraščal v eni od stolpnic na Pohorski ulici, kjer je družinska toplina pogosto morala odstopiti mesto rutini iz rok v usta. Kot je pogosto za fante v Celju, je bil izhod rokomet. Ta ga je dokončno prevzel, ko so Celjani leta 2004 osvojili naslov evropskih prvakov.

»S športom sem se začel ukvarjati že kot prvošolec, najprej sem kombiniral nogomet in rokomet, potem pa sem se moral odločiti za eno stvar," sta omenjeni uspeh Celjanov in srebro Slovenije na domačem evropskem prvenstvu tehtnico nagnila na rokometno stran.
 

Šum na srcu, zmešnjava v glavi

Lepo je napredoval in ravno, ko je močno potrkal na vrata prve celjske ekipe, je sledil nov šok. Zdravniki so mu leta 2012 odkrili srčno napako in mu prepovedali ukvarjanje z rokometom. Vse je kazalo na to, da bo obetavne kariere konec, še preden se je zares začela ...

»Odkrili so mi šum na srcu, iz tega se je razvila aritmija. To je bil zame velik udarec, saj sem živel le za rokomet. Prepričan sem bil, da je konec. Tisto leto in pol je bilo zares težko. Hvaležen sem Klemnu Luzarju, takrat pomočniku trenerja v Mariboru, ki se je spomnil name in me poklical. Pozanimal se je o mojem zdravju in me vprašal, ali bi prišel v Maribor. Dobil sem novo priložnost ter pod trenerji Sebastijanom Sovičem, Slavkom Ivezičem in Markom Šibilo nadaljeval pot,« se je k stari ljubezni vrnil 189 cm visoki Verdinek, čigar zgodba v marsičem spominja na tisto z Borutom Mačkovškom, ki se je dolgo lovil, zdaj pa je pri Veszpremu eden vodilnih igralcev v Evropi.



Družinske travme in iz nje izhajajoče osebne stiske so Verdinka spremljale ves čas. V Celju so ga zaradi nediscipline za nekaj časa suspendirali. »Najhuje mi je bilo, ko sta se oče in mati ločevala. Rekel sem si, naj gre vse k vragu, ne bom več treniral in bom raje doma. Po glavi so mi rojile vse mogoče stvari. Psihično sem bil povsem zbit, spraševal sem se, zakaj bi moral na silo trenirati rokomet, če imam v mislih čisto nekaj drugega. Kakšna dva tedna je trajalo, da sem se sestavil in vrnil,« se je težkega obdobja spominjal Verdinek, ki se s celjskim klubom ni razšel na lep način.
 

Na vrat na nos v Maribor

S takratnim direktorjem Romanom­ Pungartnikom in trenerjem Vladanom Matićem je bilo že vse dogovorjeno o podpisu pogodbe, vendar ga ni bilo na spregled. Izmikal se je klicem in se pojavil šele na dan tekme, ko bi moral igrati za Celje, a je zgolj zahteval izpisnico, češ da gre v Maribor. Celjani so bili razočarani, a mu niso želeli povzročati dodatnih težav.



»Kar je bilo, je bilo, do nikogar v Celju ne gojim zamer, ocenil sem, da je bil odhod v Maribor takrat zame najboljša rešitev,« je pojasnil Verdinek, ki je bil leta 2012 izbran v idealno sedmerko kadetskega EP v Avstriji. To je bilo tik pred kruto diagnozo.

V Mariboru je v sezonah 2014/15 in 2015/16 dobro igral in si celo prislužil klic novega selektorja Veselina Vujovića, ampak doživel nov padec. Ravno ko so se Slovenci na Švedskem aprila 2016 veselili uvrstitve na olimpijske igre, je v hotelu v Malmöju završalo ob novici, da je Verdinek le nekaj dni pred dopolnjenim 22. letom – izginil. Po obsežni reševalni akciji s petka na soboto so ga policisti povsem izčrpanega in komaj zavestnega našli v gozdu na območju Svetine nad Celjem. O drami z iskanjem športnika so poročali vsi mediji, rumeni tudi senzacionalistično in s polresnicami.



»Pisalo in govorilo se je marsikaj. Žal mi je, kar sem storil, a za nazaj ne morem ničesar spremeniti. Samo jaz pa vem, kako je bilo, ko nikogar ni bilo zraven. To bo vedno samo moja zasebna zgodba.«

Ko sta se starša ločila in je mati odšla, se je odločil, da bo raje živel pri dekletu v hiši nad Jamo Pekel pri Šempetru v Savinjski dolini. »Oče in mama me sicer podpirata, ampak takrat so me iz blata rešili Tonja in njena starša, za to jim bom vedno hvaležen,« se je v novem okolju našel Matic, za katerega so leta, ko je največ težav povzročal samemu sebi, očitno mimo. Zdaj povzroča težave le še nasprotnim obrambam. Srce mu še nagaja, vsako leto mora na rutinski poseg, ki mišico stabilizira in mu omogoča delo na polno.
 

Stroj za gole
 

Bolj kompleksna je glava. Trenutke tesnobe, ki se pri njemu občasno še pojavljajo in so, žal, med športniki še vedno tabu, zdaj celjski »wunderkind« veliko lažje premaguje. Nad »peklom« je Matic našel svoj raj, slovenski Harry Potter že čara, kot so mu napovedovali. Januarja je debitiral na evropskem prvenstvu na Hrvaškem, v dresu Gorenja je vodja in najboljši strelec. Na 13 tekmah lige NLB je zabil 101 gol, drugi za njim je Krkin Jernej Papež z 78!



»Prihod v Gorenje je bila zame velika stvar, klub je večji, drugi največji v Sloveniji. Samozavest mi je zrasla, vsa leta, ko sem treniral na polno in se odrekal marsičemu, so se mi obrestovala. Sanjal sem o reprezentanci in uresničilo se je, sanjal sem o dobrem klubu in ga imam. Zdaj sanjam o olimpijskih igrah,« so se obzorja zjasnila Verdinku, ki ima pogodbo z Gorenjem do leta 2021.
 

Tudi vrnitev v Celje je možnost

Ga že mika naprej, drugam, v Evropo? »Zadovoljen sem v Velenju, kjer je nova zgodba dobra, rastemo in smo že blizu maksimuma. Imamo velike ambicije. Vse se mi je izšlo. Niko Medved je šel v Maribor in postal sem številka 1 na levem krilu, hkrati pa me mladi Tadej Mazej ne pusti spati in mi predstavlja močno konkurenco. A nikoli ne reci nikoli. Za nas leva krila je malce težje najti klub v tujini, ker nas je kot listja in trave. Morda pa bo prišla prava ponudba,« se bo pustil presenetiti Verdinek, ki ne izključuje tudi možnosti vrnitve v matično Celje:  »Če me bodo želeli in me povabili na pogovor, se bom vsekakor odzval. Celje je vendarle moj klub.«