Branko Tamše: Pet let v Celju kot deset let v velenjskem rudniku

Branč osvajalec, Branč zbiralec lovorik, serijski zmagovalec, nedotakljivi, nepremagljivi Branč … Takšni vzdevki so spremljali zgodbo Branka Tamšeta na klopi rokometašev Celja Pivovarne Laško. Ko se je po 14 zaporednih trofejah zdelo, da je velenjski šerif nedotakljiv v celjskem »saloonu«, je v nekaj tednih doživel usodo generala Custerja pri Little Big Hornu. Šefe so prsti zasrbeli po porazu v superpokalu v Novem mestu, še bolj po domačem razočaranju proti Skjernu v ligi prvakov, sprožilec so naposled pritisnili po prvenstvenem porazu v Ribnici. Kavboja iz Zlatoroga niso odnesli evropski velikani ali večni tekmeci iz njegovega Velenja, temveč »indijanci« z dežele suhe robe. A njegova značka ima še vedno zlat lesk …
 

Kako se rokometni deloholik sprijazni z brezposelnostjo?

Prvi dnevi so bili kar zanimivi, veliko je bilo klicev, sporočil podpore, oglasili so se prijatelji, igralci, bivši soigralci, mnogi trenerski kolegi z vse Evrope, telefon je bil vroč, vsem je bila novica nepričakovana. Nisem se zaprl vase, odzivi so mi dobro deli, čeprav se je ponavljalo eno in isto vprašanje: zakaj, na katerega še danes nimam enostavnega odgovora. A možen je samo eden. Prišlo je do trenutka, ko se je vodstvo Celja odločilo, da ne bomo več sodelovali. To sem sprejel. Nobenih zamer ni bilo, slovo je bilo čustveno, ganljivo, vsi prisotni smo imeli solzne oči. Vsem sem zaželel veliko uspeha in se jim zahvalil za sodelovanje v teh petih letih. Dali smo si roko, razšli smo se, ampak naše vezi so ostale trdne.
 

Kljub temu ste bili globoko razočarani, mar ne?

Razočaranje je bilo, ampak predvsem povezano s tekmo v Ribnici, pa ne do mojih igralcev. Res je, da so zgrešili nekaj čistih strelov, ampak ne nalašč. Ničesar jim ne zamerim. Kljub vsemu menim, da bi tekmo dobili, če bi bilo vse tako, kot mora na rokometni tekmi biti.
 

Pa mislite, da bi vam to rešilo stolček? Kot je bilo slišati iz ust predsednika Jerneja Smisla in direktorja Roka Planklja, je stvar zorela že nekaj časa, ker ekipa tudi pred tem ni delovala prepričljivo.

To je zame nekaj novega. To ni vprašanje zame, ampak za novega direktorja Planklja, ki je očitno na stvar gledal drugače kot jaz. Želim povedati le svojo zgodbo, če so pač čutili tako, bi si lahko rekli zbogom že po koncu prejšnje sezone. Merilo vsake odločitve je čas oziroma rezultat.
 

Osvojili ste 14 naslovov zapored. Ko ste ostali brez prvega, najmanj pomembnega, ste že bivši. Trd je trenerski kruh …

Res je zelo zanimivo, če pogledamo kronologijo vseh teh petih let. Mogoče sem bil po tekmi z Ribnico malo preveč iskren in slikovit, ko sem direktorju razložil, kaj si mislim o vsem skupaj. Ocenil je, da je bolje, če se razidemo.
 

Ko je Plankelj, Velenjčan, vaš prijatelj iz otroštva, prevzel direktorsko mesto, se je zdelo, da je vaša služba še bolj zabetonirana, pa se je hitro izkazalo nasprotno. Je kaj zamere?

Moje mesto ni bilo nikdar zabetonirano. Nobenih osebnih zamer ne gojim. Merodajen bi moral biti samo rezultat, nanj pa je treba gledati širše, ne gre le za točke na igrišču, ampak tudi marsikaj drugega, denimo razvoj igralcev. Slednjih je šlo skozi moje roke v Celju ogromno.
 

Naposled je vselej odločilen rezultat na semaforju. Je mogoče, da se je vendarle zgodilo to, kar je pozneje prišlo iz kluba, češ da je po petih letih prišlo do zasičenosti, da so bili nekateri igralci v krču?

Ne vem. V pripravljalnem obdobju smo delovali zelo dobro, premagovali močnejše ekipe, kot sta Krka in Ribnica, čeprav ju nikakor ne podcenjujem. Res si nisem mislil, da bo začetek sezone tako slab. Še danes premlevam, zakaj so fantje stopili na zavoro in nehali igrati, kot znajo. Odgovora verjetno nikdar ne bom izvedel.

Nekateri so preporod Celja ne tekmi s Flensburgom razumeli kot znak, da je bila poteza pravilna. Imate občutek, da kdo v slačilnici ni več verjel v vašo zgodbo in vas morda celo vsaj podzavestno bojkotiral?

Takšnega občutka nisem imel. Če je kaj na tem, lahko rečem, da je nekdo zgoraj, ki vse vidi. Vsi v klubu vedo, da sem vsakemu igralcu vedno želel samo najboljše. Res zanimivo, da se je zgodil ta preporod, vesel sem zanj, ampak ta naj traja mesece in mesece, leta in leta, ne samo teden ali dva.


 

Dan po razhodu ste bili na tekmi Gorenja, na dveh tekmah Celja vas ni bilo, čemu?

V tem trenutku se ne vidim v Celju, gledal sem po televiziji. V dvorani nočem zbujati nobene pozornosti, pozitivne ali negativne, tam se je pač začela nova zgodba. Ne vem še, kdaj bo prišel dan, ko me boste videli v Zlatorogu.
 

Nasledil vas je pomočnik Tomaž Ocvirk, ki je pri 45 letih prvič prevzel člansko ekipo, medtem ko ste vi pri 40 že sedemkrat osvojili prvenstvo. Kako komentirate odločitev Celja?

Tega ne bi komentiral, v delo svojih kolegov se ne spuščam.
 

Vendarle sta bila dolgo sodelavca, gotovo imate mnenje o njem.

Lahko rečem, da kar je delal, je delal zelo dobro.
 

Skozi vaše roke je šlo ogromno talentov, vsako leto ste izgubili nosilce igre. Nikdar niste bili nergač, ki bi bil trn v peti upravi, stoično ste prenašali odhode: Skube, Marguč, Blagotinšek, Zarabec, Janc, Mačkovšek ... Ste se morali kdaj ugrizniti v jezik, ko ste slišali slabo novico?

Zgodbo je treba gledati širše. Ko sem prišel v Celje, ta ni bila takšna, kot je zdaj. Celje že štiri leta ni bilo prvak, iz leta v leto je imelo večji minus v blagajni. Že v prvi sezoni je bil zaostanek za Gorenjem velik, toda zavihali smo rokave in tudi po spletu okoliščin prišli do naslova. Ne morem opisati, kakšno je bilo razpoloženje pri celjskih igralcih, ki so leta in leta izgubljali proti Gorenju, bila je psihološka ovira. Prelomnica je bila osvojitev pokala v Golovcu, fantje so začeli verjeti, trenirali so ogromno. Osvojili smo naslov, a po sezoni je kopica igralcev odšla. Začeli smo pisati novo zgodbo, ob tem je bila naloga sanacija kluba, kar je bila edina pot, hkrati je bila vselej nujna ubranitev lovorik. Zamenjala se je kopica direktorjev, to se vse stvari, ki so me obremenjevale. Za celjski rokomet sem živel 24 ur na dan, sedem dni v tednu, ustvaril kopico reprezentantov, ki zdaj igrajo za velike klube. Nisem se pritoževal, ker smo imeli skupno vizijo, zategovali smo pasove in skupaj gledali excelovo tabelo o zmanjševanju dolga, a kljub temu iz leta v leto ostajali pred vsemi. Bilo je že kar mantra, saj bo Branč že uredil. To jemlje veliko energije.
 

Zdaj, ko je sanacija končana, pa ste vi postali višek. Ironično, kajne?

Ja, res. Ko je bila oznanjena sanacija, sem svoji Snežki (Snežana Rodić, trenerka rokometašic Velenja, op. p.) rekel, no, zdaj pa Branko Tamše gre. Seveda sem se šalil, ampak očitno sem imel nek šesti čut.


 

Pet let v takšnem dnevnem pogonu, ko se je igrala liga prvakov, liga SEHA, državno prvenstvo in pokal, hkrati se je varčevalo in so bili pritiski, na trenerju sigurno pustijo posledice. Na zadnjih tekmah ste bili veliko bolj živčni kot prej. Se je naložilo preveč vsega?

Gotovo je nekaj tudi na tem, za »mašino« sem že deset let, prek Gorenja in Celja, povsod so bile najvišje zahteve. Hočeš nočeš, nekje se te dotakne. To se nabira. Če me sprašujete, zakaj sem bil živčen, pa je bilo mogoče zato, ker sem začutil, da rokometna Slovenija oziroma določeni akterji, ki vlečejo niti, nočejo več Branka Tamšeta na vrhu. Videl sem, kaj se dogaja na tekmah, sodniške odločitve, ki so skregane z rokometom. Sem človek, ki ga krivica zelo boli. Upam, da bo zdaj, ko Branka ni več, sojenje boljše. Očitno je postalo dolgočasno, ker je vedno eden in isti osvajal lovorike. Tudi za vas novinarje je bil superpokal s Krko pravi balzam, kajne?
 

Iz Gorenja ste šli kot prvak, iz Celja prav tako. Katero slovo je bilo bolj grenko?

Razlika je bistvena, razočaranje je bilo večje in vselej bo tisto v Velenju. Takšne stvari se enostavno ne delajo, to ni imelo zveze s športom. Kar se je zgodilo v Celju, se je pač zgodilo. Ko sem prvič sedel na celjsko klop, sem šefom rekel, ko boste mislili, da me ne potrebujete več, povejte, nobenega problema. Res pa si nisem mislil, da se bo to zgodilo po četrtem domačem porazu v petih letih.


 

Kaj Branko Tamše pričakuje v prihodnosti?

Ena vrata so se zaprla, druga se še niso odprla. So se pa odprla vrata družinskega življenja. Šli smo za nekaj dni v Moravce, bilo je lepo. Zdaj sem doma, bomo videli, kaj bo prineslo življenje. V tem poslu ni nič stalnega, prejšnji četrtek me je po sporočilu tolažil Ljubomir Vranješ (odstavljeni trener Veszprema), nekaj dni pozneje sem jaz njega. Malo je trenerjev, kot je gospod Patrice Canayer (v Montpellieru je od leta 1994), aktualni prvak, ki mu tudi po štirih porazih v novi sezoni nihče ničesar ne očita in bo šel takrat, ko bo on to hotel. Pet let je za Celje dolga doba, tako dolga, kot je za rudarja deset let polne delovne dobe v velenjskem rudniku. Celje je mesto, ki ve, kaj je dober rokomet, diha z njim. Vajeno je najvišjih rezultatov, ne zna pa upoštevati, da je tukaj le še kopica mladih in nadarjenih igralcev. Zgodba je povsem drugačna, kot je bila v času Toneta Turnška. Takrat so bile postavljene te nerealne letvice.
 

Vseeno so vas navijači sprejeli za svojega, kar ni bilo kar tako.

Iskrena zahvala Florijanom, kot prišlek iz Velenja sprva nisem bil najbolj zaželen, kar je povsem normalno. Z delom, načinom igrami, rezultati, se da marsikaj doseči. Ponosen sem, ker sem s tribun nemalokrat slišal skandiranje svojega imena. To niso majhne stvari. Človeka polnijo, medtem ko ga vse ostale praznijo. Apeliram na navijače, naj še naprej hodijo na tekme in naj stojijo za Celjem v dobrem in slabem. Klub je na pravi poti.