Zmaga proti Celju kot češnja na torti ob jubileju

Profesor telesne vzgoje Milogoj Jarnovič (po njem se imenuje tradicionalni memorial) je leta 1958 na OŠ Biba Röck v Šoštanju orodnih vaj naveličanim najstnikom dal v roke rokometno žogo in začela se je zgodba RK Gorenje Velenje, ki te dni obeležuje 60. obletnico. Vrhunec praznovanja bo jutrišnji derbi s Celjem (20.15).

Zgodovinski spomin je popustil in celo pionirji šaleškega rokometa si niso enotni, kdaj je bila »točka preloma«. »Če ne bi bilo mene, zdaj ne bi sedeli tukaj,« je začel debato 74-letni Štefan Kac, tudi kot igralec nabrit z vsemi žavbami.



Njegovi argumenti so tehtni, vlogo predsednika je vsilil Francu Plaskanu, ki je klub vodil med letoma 1968 in 2003 ter bil zaslužen, da se je v zgodbo vključilo podjetje Gorenje; Kac in Plaskan sta prepričala Mira Požuna, da je prišel v Šoštanj in »ustvaril« Iztoka Puca in Sergeja Rutenko ...


 

Prekratka dvorana

RK Šoštanj je leta 1960 odigral prvo uradno tekmo, kvalifikacije za celjsko podzvezno ligo s Šempetrom, ko je skoraj prišlo do pretepa. Leta 1970 je prišel v prvo slovensko ligo, naslednja prelomnica je bila uvrstitev v drugo zvezno ligo leta 1974. Takrat je prišlo do selitve iz Šoštanja v Velenje. Legenda pravi, da je bil ravnatelj šole Matjaž Natek zaljubljenec v košarko in kot tak »poskrbel«, da je bila telovadnica ob obnovi za štiri metre prekratka. Rokometaši so bili prisiljeni v selitev v Velenje, kjer je leta 1975 nastala Rdeča dvorana. Lokalni patrioti v Šoštanju so bili jezni, a vrnitve ni bilo.



Vezi s sosednjim Šoštanjem so popuščale in leta 1988 se je RK Šoštanj preimenoval v Šaleški rokometni klub Velenje, leta 1991 pa v RK Gorenje Velenje. Šele z osamosvojitvijo Slovenije je postalo profesionalen klub. Leta 2003 je osvojilo pokalni naslov, v letih 2009, 2012 in 2013 bilo državni prvak. Vrsto let je nastopalo v ligi prvakov, osvojilo drugo mesto v pokalu EHF (2009, poraz v finalu z Gummersbachom) in leta 2015 nastopilo na F4 v Berlinu.



»Veliko je bilo prelomnic, zame je bila glavna, ko je prišel Miro Požun. Sodeloval je s celjsko legendo Tonetom Goršičem in njegovo znanje prenesel sem, jaz sem se odločil, da je, ko je končal z igranjem, prevzel mlade,« je lani preminulemu Požunu največ zaslug za meteorski vzpon pripisal Franc Plaskan.


 

Nos za talente: Puc, Rutenka, Kavtičnik, ...

V Šaleški dolini se je izoblikovalo veliko imen, od pokojnega Puca prek Boruta Plaskana do kapetana reprezentance Vida Kavtičnika. Klub je vedno imel nos za talente, Rutenka, Momir Ilić, Drago Vuković, Vedran Zrnić, Ivan Čupić, Željko Musa sodijo med mnoge tuje »ose«, ki so sijale v Evropi, v slovenski reprezentanci so nosilci igre Marko Bezjak, Matej Gaber in Jure Dolenec, ki so sicer prišli od drugod, a se "naredili" v Velenju.

Gorenje je do zadnjih dveh naslovov in dveletne serije zmag proti Celju popeljal Branko Tamše, ob Sebastjanu Soviču in zdajšnjemu trenerju Zoranu Jovičiću eden petih govorcev na skromni, a posrečeni prireditvi v Rdeči dvorani.



Gorenje je v zadnjih letih rezultatsko storilo korak nazaj, lani je bilo tretje v ligi NLB. »Določeni klubi so bili pred nami, recimo Prule, Gold Club, Cimos, a jih ni nikjer več,« je zadovoljen Franc Plaskan, čigar sin Borut je legenda kluba, vso kariero je nosil rumeno-črni dres, ki je poleg Pucovega izobešen pod stropom Rdeče dvorane. Plaskan mlajši je bil kapetan kluba 19 let, dosegel je rekordnih 1559 golov. »Delo, delo, delo in vztrajnost, to je edini recept za uspeh,« je zdajšnjim rodovom sporočil Borut Plaskan, ki so se mu orosile oči ob spominu na Mira Požuna: »Brez njega iz nas ne bi bilo nič.«


 

Nazaj h koreninam

Spomini so lepi in včasih žalostni, a pomembnejši sta sedanjost in prihodnost, v Gorenjevem primeru ju uteleša direktor Janez Gams. »Ko sem lani sprejel funkcijo, je bila ena osnovnih zamisli, da se moramo vrniti tja, kjer smo bili, ko sem leta 2010 prispel sem kot igralec. Da smo bolj skromni, predani delu, zvesti lokalnemu okolju in navijačem. Le vrnitev h koreninam nam lahko prinese nove uspehe,« je prepričan Gams, ki ne pričakuje »instant« uspeha, ne bi pa se branil zmage proti večnemu tekmecu Celju, na katero Gorenje čaka že 1885 dni, od 4. decembra 2013: »S Celjani se ne primerjamo za vsako ceno, a nikdar se ne vdajamo vnaprej, zmaga bi bila češnja na torti ob našem jubileju.«