Tiskane izdaje
Ljudje govorijo, kako lepo je, ko potuješ po svetu. Res je lepo, saj dobiš na potovanjih ogromno zanimivih izkušenj, poznanstev,
spoznaš veliko različnih kultur in tradicij, se prilagodiš drugačnim razmišljanjem. Po drugi strani pa, če me nekdo vpraša, kaj mi gre pri mojem načinu življenja najbolj na živce, bi brez pomisleka odgovoril, da so to potovanja. Gre za drugačna potovanja od dopustniških, predvsem pa je tega ogromno. Leti so pogosto v zgodnjih ali nočnih urah, veliko je čakanja na letališčih, različne težave s prtljago, zapleti s povezavami, gneča na letalu, malo prostora za noge itd.
V takšnem tempu se je s temi težavami lažje spopadati, če lahko letiš in potuješ v poslovnem ali celo v prvem razredu, a žal si to lahko privoščijo le najboljši igralci na svetu. Novak Đoković in Roger Federer si po Evropi pogosto najameta zasebno letalo, kar glede na številčnost nujnih ekip ni tako zelo potratno. Roger, čigar vrednost presega milijardo dolarjev, se je enkrat malo pošalil in dejal, da si zaradi njegovih otrok, ki na letalu veselo razgrajajo, z njim ne želite leteti. Na drugi strani je Rafael Nadal, ki velja za zelo skromno osebo, po zmagi v Monte Carlu leta 2008 domov letel kar z nizkocenovnim prevoznikom Easyjet. Na letalu je bilo veliko smeha, ko Rafa v premajhen predal nad svojim sedežem nikakor ni mogel stlačiti velikega pokala, ki ga je prejel po zmagi nad Federerjem.
Vse je povezano s financami
Razliko sem doživel na lastni koži, ko sem imel enkrat srečo in so me zaradi prevelikega števila potnikov brez doplačila prestavili v poslovni razred. Let je bil zelo dolg in razlika ob pristanku je bila ogromna! Noge niso bile tako težke, zaradi večjega udobja sem lažje spal in se že med letom prilagodil na časovno razliko. S slednjo se teniški igralci ves čas borimo. Meni je najlažje potovati v Avstralijo, kjer se vedno počutim odlično, hodim v posteljo zgodaj, kar pomeni, da sem zjutraj kmalu pokonci in poln energije.
Na turneji ATP je največja težava, ko si uvrščen okrog 100. mesta, saj v tem primeru pogosto do petka do 18. ure po srednjeevropskem času ne veš, na katerem turnirju boš igral v ponedeljek naslednji teden. Na vseh seznamih si zunaj glavnega turnirja in čakaš na morebitne odjave. Ko se to zgodi, moraš takoj dobiti letalsko karto, ki zaradi hitrega odhoda ni najbolj poceni, spakirati in iti na pot. Težave se kopičijo, saj na turnir ne prideš pravočasno, posledično nimaš dovolj časa, da bi se navadil na razmere in časovno razliko. Sam sem bil večkrat v takšnih položajih in zelo redko sem na teh turnirjih dosegel kakšen odmeven rezultat. Konkurenca je prevelika, da bi si lahko privoščil, da nisi stoodstotno pripravljen, ko stopiš na igrišče.
Danes imam občutek, da se skozi leta te težave stopnjujejo in je vse težje. Spomnim se, da sem na začetku profesionalne kariere v nedeljo po finalu odšel v hotel, spakiral prtljago, se odpeljal na letališče, odletel na naslednji turnir, včasih na drugo celino, odšel takoj na trening in naslednji dan že igral tekmo prvega kola. Zdaj si tega brez poslovnega razreda ne predstavljam. Skozi vsa leta takšna potovanja na telesu zagotovo pustijo posledice. Če bi se vsega lotil še enkrat, bi večkrat letel v poslovnem razredu, ker mislim, da je za daljše razdalje vredno vsakega evra. Žal je vse povezano s financami, zato to ni lahko. Tudi turnirje bi načrtoval drugače, četudi bi zato večkrat moral igrati v kvalifikacijah, saj sem si zaradi poznega prihoda na turnir pogosto zmanjšal možnosti za dober rezultat.
