Veliki trije

V tenisu se je v zadnjih letih večkrat govorilo o veliki četverici, a mislim, da je razlika med prvimi tremi – Federer, Nadal in Đoković – ter četrtim – Murray – prevelika in je bolj primerno govoriti o veliki trojici, ki že od leta 2004 vlada svetovnemu tenisu. Omenjeni trije so osvojili 50 od zadnjih 59 turnirjev za veliki slam in porušili domala vse teniške rekorde.

Nadal je eden najbolj delavnih športnikov na svetu. Krasijo ga zelo hitre noge in odličen forehand, s katerim pokriva večji del igrišča. Zanimivo, da je Rafa desničar, vendar mu je stric Toni pri rosnih letih lopar strateško podal v levo roko. Mislim, da je prav to preprečilo Federerju, da bi imel na svoji polici še nekaj pokalov več. Roger je čisto nasprotje. Pri njem je vse videti zelo enostavno, za udarce porablja prav toliko energije, kot je potrebno in niti kančka več. Posledično je njegovo telo pod manjšim stresom in zato lahko velike turnirje osvaja tudi v poznih tridesetih letih. In na koncu Đoković. Izjemna hitrost, predvidevanje in gibljivost, elastičnost na igrišču so lastnosti, ki ga ločijo od ostalih. Najboljši return in odličen backhand sta Špancu in Švicarju v zadnjih letih povzročala največ težav.

Pri Rogerju Federerju je vse videti zelo enostavno, za udarce porablja prav toliko energije, kot je potrebno, niti kančka več. FOTO: AFP

Ko je vse videti preprosto

Zakaj je pri njih vse videti bolj preprosto? V karieri sem igral z večino najboljših igralcev na svetu, z Đokovićem in Federerjem sem večkrat igral in tudi treniral. Ne gre za moč udarcev, hitrost nog, anticipacijo, dober volej … Vsak igralec ima svoje prednosti in slabosti in enako velja za najboljše tri. Razlika je, da lažje zadevajo določena mesta na igrišču z določeno rotacijo. Kar je lažje, je bolj konstantno, kar je bolj konstantno, je bolj samozavestno, in kar je bolj samozavestno, je težje premagljivo.
Monfils je igralec, proti kateremu sem večkrat igral, tudi lani v Istanbulu. Gre za najhitrejšega igralca v karavani, je visok in izjemno gibljiv. Ima odličen servis in ubijalski forehand. Če bi ga primerjali z najboljšimi tremi, bi ugotovili, da v ničemer ne zaostaja. Višje, ko potujemo po lestvici, manjše razlike so med igralci. Če bi rekel, da zna igralec okoli 250. mesta 90 % tenisa, potem bi top 100 ATP pripisal 95 % in najboljšim trem 99 %.

Gre za zelo majhne razlike, ki na koncu pomenijo nekaj 100 mest in nekaj milijonov €. Gre za malenkosti in talent, ki ga imajo nedvomno več kot ostali. Gre tudi za najboljše ekipe, v katerih je vsak pravi specialist na svojem področju. In gre tudi za eno najpomembnejših vrlin – psihološko moč. Ko gledam novinarske konference najboljših, ni zaslediti nekega dvoma, ko odgovarjajo na vprašanja. Na igrišču so zbrani in imajo dobro govorico telesa. To velja predvsem za Nadala in Federerja. Pri Đokoviću je nihanja malo več, predvsem ko na igrišču ni pravi in pride do nepričakovanih porazov.

Nekatere stvari še vedno niso jasne

In ostane še ena velika razlika – telesna pripravljenost. Tu mi nekatere stvari niso povsem jasne. Zelo dobro se spomnim leta 2013. Po odličnih pripravah sem v novo sezono vstopil v telesno najboljši formi. Po zmagi nad 29. igralcem sveta Belluccijem sem se v 2. kolu OP Avstralije srečal z domačinom Duckworthom. V peklenskem vremenu sem zmagal po 4 urah in 50 minutah. To je bila najdaljša in najbolj naporna tekma v moji karieri. Iz sebe sem iztisnil vse, kar je bilo možno. Tekme 3. kola proti Tsongaju nisem mogel odigrati normalno, saj je bilo telo povsem izčrpano in k sebi sem prišel šele po desetih dneh. Leto pred tem je Novak za zmago v polfinalu in finalu v treh dneh na igrišču preživel več kot deset ur. Raven tenisa je bila brutalna in za moje pojme je to nemogoče zdržati. Vsi drugi igralci se na igrišču slej ko prej utrudimo, njih pa na kolenih ne vidimo praktično nikoli.

Ko bom končal profesionalno kariero, bom lahko rekel, da sem igral v dobi velikih treh. Kaj jih dela velike? Boljša telesna pripravljenost, ki pomeni boljšo zbranost, natančnost, mirnost in manj napak. Če narediš manj napak, si bolj samozavesten in konstanten, kar najbolj potrebuješ, ko se rezultat lomi. In prav tukaj, ko se rezultat lomi, so veliki trije svetlobna leta pred ostalimi!