Teniška pokojnina

Profesionalni športniki se do konca kariere 100-odstotno posvečamo eni stvari, v njej postanemo res dobri in če imamo srečo, pridemo med najboljše na svetu. Popolna predanost eni stvari pa terja svoj davek – ostale gredo mimo. In ko v zadnjem obdobju kariere začneš razmišljati o tem, kaj bo potem, ko se bom nehal profesionalno ukvarjati s športom, se pogosto soočamo s kruto realnostjo. Sprašuješ se o obstoju, identiteti. Ali znam početi kaj drugega, kot igrati tenis? S čim se bom ukvarjal, s čim se bom preživljal?

Profesionalna kariera športnika traja denimo od 18-30 leta, nekje 10-15 let. Če imaš srečo, dlje, če je nimaš, manj. Obdobje, ko lahko nekaj zaslužiš, je pogosto še krajše in le redki v tem kratkem obdobju zaslužijo dovolj, da so lahko po končani karieri mirni – vsaj v nekem začetnem obdobju, dokler ne odkriješ drugih talentov, interesov, sposobnosti ... Na srečo sem si v lanski sezoni zagotovil pokojnino združenja profesionalnih teniških igralcev ATP. Veliko teniških navdušencev me v zadnjem času vpraša, kaj je s to tako imenovano »ATP penzijo«.



Vsak igralec, ki igra na turnirju pod okriljem ATP, od vsakega denarnega čeka, ki ga prejme po končanem turnirju, nekaj odstotkov nameni za pokojninski sklad ATP. Z naraščanjem nagradnih skladov na turnirjih narašča tudi pokojninski sklad. V letu 2011 je bilo v pokojninski sklad vplačanih 1,9, v letu 2017 pa 9,1 milijona dolarjev. Sredstva se kopičijo skozi leta, s tem skladom upravlja finančna služba ATP. Da igralec doseže pogoje, mora v sezoni igrati na približno sedmih glavnih delih turnirjev ATP, pod katere spadajo serije 250, 500 in 1000. Na koncu vsake sezone ATP razglasi 125 najboljših igralcev, ki so si prislužili pokojnino v tisti sezoni, zato se letvica vedno spreminja, včasih se meja premakne na 8 turnirjev ali pade na 6. Da je igralec upravičen do pokojnine in celotnega zneska, si mora v karieri priigrati vsaj pet takšnih sezon. Z drugimi besedami: moraš biti vsaj pet sezon večino leta uvrščen med top 100 (ali blizu) na lestvici ATP.



Če igralec odsluži več takšnih let, mu pripada več denarja. Eden izmed rekorderjev je Daniel Nestor, odličen igralec dvojic, ki je svojo bogato teniško kariero končal lansko leto in si priigral več kot 25 let pokojninskega programa. Na drugi strani pa je precej igralcev, ki imajo narejena štiri leta in so razočarani, ker so vsa leta plačevali v pokojninsko blagajno, na koncu pa ne bodo dobili nič. Ta pravila ravno v tem času prilagajajo, saj bi bilo prav, da pokojnino prejme več igralcev.

Finančna varnost

Lani sem bil v podobnem položaju. Imel sem opravljena štiri leta, potreboval sem še eno. Uvrščen sem bil pod 100 na lestvici ATP, kar mi je omogočalo igranje na ATP turnirjih serije 250. Zaradi mononukleoze, s katero sem se boril, sem bil v dilemi, ali naj si vzamem pol leta časa, zamrznem svojo uvrstitev na ATP lestvici, ali pa odigram čim več turnirjev in poskušam zaključiti še tisto potrebno peto leto.



Odločil sem za slednje in na srečo se mi je sezona izšla ter sem si priigral še zadnje leto. Nekaj dni pred novim letom smo igralci dobili seznam opravljenih kriterijev, na katerem sem bil tudi sam. Pokojnino bom začel prejemati pri svojih petdesetih letih in jo dobival 20 let. Višina pokojnine je odvisna od števila priigranih let in od finančnega delovanja sklada, v katerega je naložen denar. Pričakovana ocena pokojnine, ki naj bi jo dobil, naj bi na današnji dan znašala okrog 250 tisoč evrov v 20 letih. Vsekakor dobrodošla finančna varnost, ki bo v tistih letih še kako prišla prav.

Težko rečem, da imam srečo, mislim da sem si to zaslužil s 25-letnim odrekanjem in trudom, časom in delom, ki sem ga vložil v tenis. Vsak profesionalni športnik bi moral imeti možnost, da si prek določenega sistema zasluži pokojnino, za katero bi morala sistemsko poskrbeti država ali druge športne ustanove po vzoru ATP, kjer igralci sami vlagajo v pokojninski sklad. Gre za osnovno varnost, ki športnikom olajša zelo zahteven prehod iz profesionalnega športa v drugo življenje.