Tiskane izdaje
Je individualen šport, v katerem za nameščanje tekme potrebuješ samo enega igralca. Vsak teden je do deset turnirjev najnižjega ranga in na vse tekme se lahko stavi. V nekaterih državah tudi v živo, kar pomeni, da lahko igralec stav stavi na točko, ki se pravkar igra. Stavi se lahko na igro, niz, odvzem servisa ...
Gre za področje, ki izredno vpliva na razvoj športa in zato morajo organizacije, ki skrbijo za razvoj tenisa, zelo dobro premisliti, kako naprej. Vse več je negativnih medijskih odzivov, ki mečejo slabo luč na ta šport.
Torba, polna denarja
Na začetku svoje profesionalne kariere sem v San Remu dosegel prvi odmevnejši rezultat. Iz kvalifikacij sem se uvrstil v finale, v katerem sem po treh nizih izgubil proti Kevinu Andersonu. Po nedeljskem finalu sem se že v ponedeljek zjutraj podal na dolgo pot v Korejo, kjer sem bil prijavljen na dva turnirja na trdi podlagi. Po celodnevnem potovanju me je že naslednje jutro čakala tekma prvega kroga. Imel sem srečo, saj mi je žreb namenil domačina, ki je od organizatorja prejel povabilo.
Kmalu po tem, ko sem prispel v hotel, me je presenetil zvonec. Pred vrati sobe je stal domačin s torbo, mi rekel, da ve, da sem dolgo potoval in sem verjetno zelo utrujen, glede na to, da sem prejšnji turnir igral v finalu in na peščeni podlagi. Nato je razkril dejanski razlog obiska – pokazal mi je torbo polno denarja in dejal, da je pripravljen plačati, če naslednji dan izgubim proti povabljenemu domačinu. Odvrnil sem mu, da tega ne želim, da sem v dobri formi in želim osvojiti turnir. Prišel sem do finala, zaslužek je bil verjetno precej manjši, kot če bi sprejel ponudbo. To je bilo prvič in zadnjič, da mi je nekdo ponudil denar, da bi tekmo namenoma izgubil.
Največji magnet za nameščanje dvobojev so igralci, ki se gibljejo okoli 200. in 300. mesta na lestvici ATP in nižje, saj so njihovi zaslužki nizki in so bolj dojemljivi za kaj takšnega. Večina igralcev je zelo kritična do ATP in ITF, ki ogromno denarja namenjata za preganjanje ilegalnih stav in igralcev, ki nameščajo tekme, namesto da bi povečali denarne sklade na manjših turnirjih in igralcem tega ne bi bilo treba početi. Na turnirjih nižjega ranga narediš izgubo, če turnirja ne osvojiš, pa še takrat si bolj ali manj na ničli.
»Največji magnet za nameščanje dvobojev so igralci, ki se gibljejo okoli 200. in 300. mesta na lestvici ATP in nižje.«
Absolutno obsojam vsako prevaro. Za razumevanje problema pa se je potrebno postaviti v kožo igralca, ki ima le dve možnosti – ali sprejme ponudbo ali preneha igrati tenis. Ko nekdo igralcu ponudi 2000 dolarjev, da izgubi niz, na drugi strani pa je prav takšna nagrada za zmagovalca turnirja, je nekaj narobe v sistemu. Kljub izgubljenemu nizu lahko še vedno dobi dvoboj, v žepu pa ima še kupček denarja, ki mu omogoča igranje na naslednjih turnirjih ...
Služi samo stavna hiša
Dokler bodo stavne hiše eni izmed glavnih sponzorjev vseh večjih turnirjev na svetu in ta denar ne bo pravično razdeljen med teniške igralce, bomo igralci nezadovoljni, saj imamo s stavami ogromno težav in nič koristi. Igralec bi moral imeti možnost, da se sam odloči, ali se njegovo ime pojavi na stavnicah. Če se za to odloči, bi moral dobiti del plačila, ki ga ta čas zasluži samo stavna hiša in posredno organizacija, ki jo sponzorira.
V primeru, da se zato ne bi odločil, ne bi prejemal ponudb za nameščanje tekem in ne bi imel težav na družbenih omrežjih. Teniške igralce na njih zasuvajo s sovražnim govorom. Angelique Kerber naj bi po izgubljeni tekmi v Wimbledonu grozili s smrtjo. Tudi sam sem med kariero dobival takšne in drugačne grožnje po tekmah, na katerih sem izgubil ali zmagal po preobratu, in to je glavni razlog, da sem se se od družbenih omrežij umaknil, kar pa zame kot športnika, za moje sledilce in sponzorje ni dobro.
