Tiskane izdaje
Siniša Uroševič
Dolgo ste že v slovenskem teku – najprej kot tekmovalec, nato kot trener –, kako se soočate z odgovornostjo nove vloge?
Maja letos, ko so mi pri zvezi ponudili to mesto, se nisem ustrašil odgovornosti. Vem, sem na vrhu piramide. Če ne bo želenih dosežkov, bom prvi na odstrelu, to sem si na jasnem. A če bomo vsi skupaj uresničevali začrtano pot do olimpijskih iger 2022, ne bo razloga za zaskrbljenost.
V prejšnji sezoni so bili cilji visoki, nekateri so vrh pripravljenosti res dosegli na OI, a moteč je bil izostanek odmevnejših dosežkov na tekmah svetovnega pokala …
Res se zdaj ne bi več oziral v preteklost. A jasno je, da se bomo najbolj zavzeto lotili SP v Avstriji, seveda pa tekmovali tudi v to smer, da bi bili na posameznih postajah sezone uspešni.
Kako pa je s samim tekmovalnim kadrom: Nika Razinger se je poslovila od tekmovalnega športa, Lea Einfalt se je preselila k biatlonski reprezentanci, Anamarija Lampič, Vesna Fabjan in Katja Višnar pa delajo po programih drugih trenerjev?
Ne nasprotujem drugačnemu pristopu Anamarije in Vesne, a ko bosta na skupnih pripravah, bosta seveda delali po našem programu. Katjin trener Ola Vigen Hattestad pa je že tako moj sodelavec. Pri vsem skupaj je treba nastopiti z odprtimi kartami, sodelovanje nam zdaj lahko le koristi. V teh dveh mesecih, odkar sem prevzel vlogo glavnega trenerja, ni bilo težav, seveda pa ostaja želja za prihodnost, da bi vsi pri ekipi A delali po enotnem programu. Nika in Lea? Glede tistih, ki prenehajo ali se odločijo za drugačno pot, ne smemo obupati. Tudi v prihodnje bo tako. Zato pa se kaže temeljito lotiti širitve smučarskega teka pri nas, da bi, kolikor bo le mogoče, brez bolečine pričakali menjavo rodov, ki se bo zgodila v bližnji prihodnosti.
Težav s poškodbami v tem pripravljalnem obdobju še ni bilo?
Veseli me, ker od prvih majskih dni uresničujemo načrt vadbe, le Janez Lampič se nam je operaciji in opravljanju mature pridružil pozneje. Prva testiranja, tako v telovadnici kot tudi na ledeniku Dachstein, smo že opravili, na evropski sever bomo odpotovali avgusta, tam tudi nastopili na rolkarski tekmi. Septembra bo pred nami pripravljalni tabor v Italiji, oktobra bomo preizkušali skandinavski sneg.
Kakšni so prvi vtisi o sodelovanju s Hattestadom, nekoč olimpijskim in svetovnim prvakom?
Zamisli je veliko, koliko in kako jih bomo prenesli v slovenski prostor, pa je zaenkrat težko napovedati. Seveda pa je tako, da je to sodelovanje že v temeljju za nas zelo koristno. Pomislite le na to, da je zdaj Maiken Caspersen Falla, tekačica najvišjega svetovnega razreda, v teh dneh vadila pri nas. Pa še povrhu se je na Pokljuki imenitno znašla, saj ji je družba znana. Ko sta namreč Katja in Ola VIgen na Norveškem, je njun dom zelo blizu kraja, kjer je doma Maiken, tako da so pogosto vadili skupaj. Pa tudi ko smo bili kdaj v preteklosti v tej res pravi tekaški deželi, so bile, denimo Katja, Alenka in Vesna imenitno sprejete. Morda se vam zdi, da so norveški tekači svet zase, kar bi res človek po njihovih dosežkih tudi lahko sklepal, toda naše izkušnje so glede pomoči Norvežanov prav lepe.
