Tiskane izdaje
A kot smo že omenili, vedno se ne izide po zakonitostih lepega prizemljenja na grudi. Fizikalno-težnostne značilnosti letalce znajo prisiliti, da nevšečno trdo priletijo na tla in ne zmorejo obstati na nogah. Tudi planiška velikanka je povzročila negotove pristanke skakalcev, nekateri so se končali z blagimi posledicami, drugi so bili grozljivi. Letalnica bratov Gorišek kljub temu velja za eno od varnejših naprav v tej športni panogi.
Seznam padcev v dolini pod Poncami je seveda dolg. Bogdan Norčič je 20. marca 1977 kot mlad predskakalec odrinil z višjega naletnega mesta kot drugi in v zelo ugodnih vetrovnih razmerah ga je odneslo daleč. Veljavni svetovni rekord je takrat imel Avstrijec Toni Innauer (176 m), Norčič je pristal pri 181 metrih, a je pri doskoku sedel na smuči in podrsal. Ta trenutek je inspiracijska zgodba tudi za današnje rodove, ne le smučarjev skakalcev v Sloveniji, temveč za slovenske športnike nasploh.
Nezgoda v Planici je prispevala velik delež, da je Primož Roglič končal skakalno kariero in začel pot vrhunskega kolesarja.
Enega od najhujših padcev, tudi v zgodovini smučarskih poletov, je leta 2001 doživel Robert Kranjec. Ta je po odrivu izgubil ravnotežje in silovito treščil ob tla, nato ga je kot lutko premetavalo po doskočišču planiške velikanke. Leta 2012 je v Planici grdo padel David Krapež, njegov trdi pristanek se je kot posledica končal s pretresom možganov in številnimi odrgninami.
Tudi Tilen Bartol ob pristanku ni obstal na nogah. Leta 2016 ga je pri preizkusu letalnice poneslo do 252 metrov, kar bi takrat bil svetovni rekord. Pred pristankom je moral krepko »zavirati«, saj bi ga odneslo še dlje, a pri doskoku je grdo padel, odnesel pa jo je brez hujših poškodb. Najprej nam je ob dogodku zastal dih, ko pa smo prišli ob iztek velikanke, kjer so mu zdravniki nudili prvo pomoč, je mladenič kljub vidnim odrgninam na obrazu odrezavo odgovarjal na vprašanja. Ko se zdaj spominja tistega padca, pa zna navreči: »Tisti padec je bil motivacija za naprej. Takrat sem dokazal, da znam tudi sam leteti.«
Na nos na vse ali nič
V dolini Tamar sta trd pristanek občutila na svoji koži tudi Jurij Tepeš in Primož Roglič. No, zgodbo zadnjega seveda poznamo, bil je nadarjen smučarski skakalec, zdaj je v svetovni konkurenci vrhunski kolesar. Padec v Planici 22. marca leta 2007 pa mu je spremenil športno življenje. Takrat je z višine padel na hrbtišče, se oddrsal in obležal v izteku letalnice. Deset minut je bil nezavesten, s sanmi so ga odpeljali do prve zdravniške oskrbe. Ugotovljena sta bila zlom nosu in pretres možganov, po vsem telesu je imel odrgnine. Sam sicer pravi, da padec ni bil toliko kriv za to, da je zamenjal športno panogo, je pa vsekakor zelo prispeval h končanju skakalne kariere. Kakovost rezultatov je namreč drastično padla, leta 2012 pa je Zasavec presedlal na kolo.
No, takrat, ko je padel Primož Roglič, je na isti dan grozljivo doskočil tudi Jernej Košnjek. Trening je bil prekinjen za 30 minut, saj so morali oba s helikopterjem prepeljati v bolnišnico. Košnjek je padel pri znamki 80 metrov, negibno obležal v izteku in mnogi so že pomislili na najhujše. Tako Rogliču kot Košnjeku je v zraku vzelo smučko, tako da sta strmoglavila na tla in ju je po letalnici premetavalo vse do izteka. Košnjeka so po nesreči celo priklopili na napravo za umetno dihanje. V bolnišnici, kjer so ga dali v umetno komo, pa so kasneje ugotovili, da ni utrpel niti možganskih poškodb niti zloma lobanje.
Planiški padec Valerija Kobeljeva je bil po oceni norveškega komentatorja najhujši v zgodovini smučarskih poletov.
Primož Roglič takrat psihično še ni bil zrel za letalnico. Z Jernejem Košnjekom sta se na vrhu velikanke celo pogovarjala, da bosta šla ven po nosu ter na vse ali nič. Le da bo daljava 200 metrov. Šlo je za medsebojno spodbujanje. Šla sta drug za drugim na nos in grdo padla.
Foto Primož Roglič v jeseniški bolnišnici po padcu. FOTO: Boštjan Fon/Slovenske novice
Več mesecev v mavčni oblogi
Seveda so tudi tujci občutili trdoto snežnih tal v slovenskem svetovnem hramu smučarskih poletov. Anders Jacobsen, Simon Ammann, Takanobu Okabe so bili nesrečneži. Še precej huje pa jo je leta 1999 skupil ruski skakalec Valerij Kobeljev. Ta je pri več kot stotih kilometrih na uro z glavo priletel v doskočišče in več mesecev preživel v mavčni oblogi. Rus se je šele po letu dni ponovno vrnil v svetovni pokal. Norveški komentator Arne Scheie je nesrečo Kobeljeva označil za najhujši padec v zgodovini smučarskih poletov.
Finec Janne Ahonnen je leta 2005 v Planici padel, na hrbet ga je vrglo pri pristanku pri dolžini 240 metrov, kar bi bil takrat svetovni rekord. Zanimivo je bilo leta 2017, takrat je bil postavljen rekord planiške letalnice, v enem dnevu so ga izboljšali kar trikrat (stari rekord je takrat imel Peter Prevc iz leta 2015 z 248,5 metra). Medtem ko pri poletih Norvežana Roberta Johanssona, 250 metrov, in Avstrijca Stefana Krafta, 251, pri doskoku ni bilo sence dvoma, pa je bilo pri tistem Poljaka Kamila Stocha pri 251,5 metra razvidno, da je z zadnjico in hrbtom podrsal po snegu. Mokre sledi so bile vidne tudi na zadnjem delu njegovega dresa. A rekordni dosežek je uradno obveljal, ker ga sodniki niso ocenili kot padec.
Lani pa je Avstrijec Gregor Schlierenzauer v četrtkovih kvalifikacijah izenačil svetovni rekord Stefana Krafta (253,5 m, Vikersund 2017), a podrsal z rokama in skok je bil ocenjen kot padec. Pod Poncami še nihče ni pristal tako daleč. »Bilo je izjemno, ko si v zraku in letiš tako daleč, te preveva prav poseben občutek. Vedno je lepo, če poletiš čez 250 metrov. Letel sem zelo visoko, ko sem bil v zraku, sem začutil, da bom šel zelo daleč. Nato sem se spustil v dvoboj s svojimi smučmi, želel sem obdržati ravnotežje, a ni bilo preprosto ostati na nogah,« je takrat pojasnil Schlierenzauer, ki je izrabil popolne vetrovne razmere v Planici. Njegov odbitek zaradi vetra je znašal kar 27 točk.
Gregor Schlierenzauer je lani izenačil svetovni rekord Stefana Krafta, a podrsal. FOTO: Marko Feist/Slovenske novice
