Jelko Gros: Naši predlogi za SP 2023 so revolucionarni

Za Jelka Grosa velja prepričanje, da opravlja največ funkcij v slovenskih smučarskih skokih. Kot že desetletje je tudi ta teden vodja tekmovanja v Planici – in sicer predzadnjič –, kot direktorja Zavoda za šport Planica pa ga v naslednjih štirih letih čakata dva velika izziva: leta 2020 svetovno prvenstvo v poletih, ki bo v Planici že sedmič, leta 2023 pa bo prvič gostila nordijsko SP.

Veliko funkcij imate, ste direktor Zavoda za šport RS Planica, vodja strokovnega sveta za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo, vodja planiškega tekmovanja, strokovni TV komentator, član dveh odborov mednarodne zveze FIS ...

... Ne, pododbora za razvoj športa in opreme ter skakalnega komiteja.

Kot kaj se predstavljate najpogosteje?

Vedno kot direktor zavoda. To je moja primarna dejavnost, vse drugo je prosti čas.

Imate dovolj časa za vse to?

Dan ima 24 ur … No, dejstvo je, da se veliko funkcij med sabo prepleta in nadgrajuje. Ker delujem pri FIS in sem vodja planiškega tekmovanja, mi to dviguje vrednost kot direktorju. Če s skoki ne bi bil povezan, bi težje sprejemal kakovostne odločitve, tako pa imam boljši pregled nad celoto. Več informacij imam kot povprečni direktor zavoda.

Kakšne funkcije pa se gotovo izključujejo, denimo vodja strokovnega sveta in strokovni TV komentator …

Ne, ne strinjam se, področji se kvečjemu nadgrajujeta. Nekdo, ki ima vpogled v notranjost, lahko s filtrom, kaj je primerno in kaj ne, posreduje informacije javnosti. Kot predsednik strokovnega sveta ne odločaš o tem, kdo gre na tekmo, ampak omogočaš delovanje sistema. In ta sistem poznaš. Na prste ene roke lahko preštejem ljudi, ki ga. Če nisi insajder, težko komentiraš, se pa distanciram od ocen. No, povem, če je nekdo zanič ali dober, zadržim pa se pri govorjenju o novem selektorju, še preden staremu poteče mandat, o tem, ali je treba upokojiti določenega športnika …

Nekoč ste bili med drugim tudi trener, s Primožem Peterko ste osvojili dva globusa. V kateri vlogi ste najbolj uživali v Planici?

V številnih vlogah sem v Planici doživel vrhunec. Čustveno doživljanje je bilo gotovo najbolj intenzivno ob osvajanju globusov. Bilo je hipno, kratkotrajno, dvakrat spomladi v treh dneh. Čez leto se je kuhalo, najmočnejša čustva pa so izbruhnila ob koncu. Še danes imam pred očmi Primožev padec na uradnem treningu in svojo predrznost, da sem za pomoč zaprosil nemškega fizioterapevta in za dovoljenje še trenerja Reinharda Hessa. In tako so nam Nemci pomagali sestaviti Petija, čeprav je bil v igri za globus tudi Dieter Thoma. Spomnim se, kako so ljudje po koncu vdrli v iztek, zato nekaj let tam ni bilo razglasitve … Pri drugem globusu imam živo v spominu, kako je zaradi nespametnosti vodje tekmovanja Primož v finalu pristal na ‘puklu‘. A Japonci so nato s ferplejem poskrbeli, da je prevladal šport, da ni bilo kuhinje. To so slike, ki se nikoli ne bodo izbrisale.

Lepšega odprtja novega centra pa si tudi ne bi mogli želeti, kot je bilo leta 2016 zmagoslavje Petra Prevca pred rekordno množico ljudi.

Zame ja bila sicer prva zmaga decembra 2015, ko smo oddali zadnje račune. Vse skupaj je trajalo pet let in ne bi šel še enkrat skozi vse to, saj je bilo toliko presenečenj … Prevčeva zmaga je bila tako za nas nagrada. Stal sem v izteku, in to sem lahko samo v nedeljo, ter slišal Zdravljico, tam pa je bilo več kot 20.000 ljudi, saj ni šel nihče domov. To je res nepozabno doživetje.

Je planiški center že zaživel s polnimi pljuči?

Rekel bi, da diha s 95 odstotki pljuč. Vidim, da drugi analizirajo naše dejavnosti, saj bi jih radi prenesli k sebi. Številke so pač takšne, da ima naslednji center pol manjši obisk.

In kakšne so te številke?

Imamo 19.000 enot treninga na skakalnicah na leto. K nam prihajajo skakalci iz 25 držav, skupno pa športniki iz 49 držav. V Oberstdorfu in Lillehammerju imajo denimo okoli 11.000 enot.

Omenili ste v glavnem skakalce, ali tekači še vedno niso prepoznali centra za svojega?

Napredek je viden, a reprezentanca bi morala po mojem mnenju še več vaditi pri nas. V svojem centru se trenira, drugje pa razbija monotonija. In če redno vadiš doma, lahko tudi postavljaš pogoje, kaj vse bi še potreboval, od medicinske opreme do prehrane. Lahko se dogovarjaš in skupaj razvijaš, če se naložba izplača. Kar se ne, če uporabljaš določeno stvar le nekajkrat na leto po nekaj ur. Sicer pa raste tudi zanimanje pri tujcih, a ne tako ekspresno kot za skakalnice.

Razmišljate o nadgradnji centra?

Nekatere zamisli so, a vedno se takoj postavi vprašanje, koliko se bo kakšna stvar uporabljala. Če se investicija ne povrne v petih, šestih letih, potem je vprašanje, ali je smiselna. Dejstvo pa je, da mi domala nimamo mrtve sezone. To bo le 14 dni po planiškem finalu.

Kaj pa kakšna bolj ekstravagantna ponudba, denimo večerja na vrhu letalnice?

Možnost butičnih zgodb obstaja, a imajo seveda svojo ceno. Samo ura obratovanja sedežnice stane 100 evrov, tako da večerja hitro nanese lep znesek. Kar je bilo možno, smo glede na povpraševanje izvedli, denimo novinarsko konferenco na vrhu letalnice, sejo vlade, v vseh kotičkih smo skušali pripraviti marsikaj. Ljudje si želijo marsikaj, nato pa se odločijo glede na sredstva, ki jih imajo na voljo.

Nekateri vam očitajo preveliko skakalno usmerjenost.

To pravijo tisti, ki ne poznajo številk. Zunaj tekmovanj pride v Planico 200.000 ljudi. Če bi bili samo skakalno usmerjeni ... Potem pa jih pride še na vsa tekmovanja 100.000 in smo pri 300.000.

Kakšno je bil lansko poslovanje centra?

Po obdavčitvi je bilo dobička slabih 116.000 evrov, torej več kot leto poprej in manj kot prvo leto.

Kako pomembno je, da bi Planica spet imela svetovni rekord, da bi dobila prestižno bitko z Vikersundom?

Z vidika poslovanja ni pomembno, zdaj lahko gradimo na dveh svetovnih prvenstvih. Kar zadeva osebno zadovoljstvo, pa bi rad videl, da bi se rekord vrnil k nam. Ne da bi dobili bitko, saj je v vsaki bitki preveč žrtev, da je zadovoljen general. Treba je biti moder, ne tvegati neumnosti in si pri enem polomljenem tekmovalcu uničiti ugled. Rekord je možen pri pravih razmerah in pravem skoku. Samo poglejte lani, ko je Gregor Schlierenzauer padel pri 253,5 metra. Po slabši sezoni psihično ni bil pripravljen za to, zato se ni mogel obdržati na nogah. Če bi se v njegovi koži znašel Robert Johansson, pa bi bilo povsem drugače.

Je za SP 2020 že vse nared?

V ponedeljek po tekmi bodo opravili homologacijo, saj letalnici certifikat poteče 20. marca 2020. Če bo kakšna stvar za popraviti ali narediti, bomo to postorili in bomo potem mirni. Sicer pa so nam organizacijski postopki znani.

Kako pomembno je, da bo SP v istem terminu, kot bo finale?

Zelo, saj smo ljudje navajeni, kdaj je kakšen praznik in kdaj je kakšna prireditev. Leta 2004 je bilo SP februarja in potem so ljudje marca spraševali, kdaj bo tekma … Tradicionalni termin pa je zelo pomemben tudi za prireditelje, saj je za vsakega velik šok, če se spopada s povsem drugo naravo kot se sicer ob svojih uveljavljenih datumih.

Nekaj časa je tudi že, odkar je Planica dobila nordijsko SP. Je veliko stvari že dorečenih?

So orisi, potekajo pa tudi pogajanja s FIS, katere tekme bodo na sporedu. Imamo revolucionarne predloge, ki jih ne bi javno obelodanil, dokler ne bodo potrjeni. Če bodo, bo to res vrhunski dogodek.

Ali center še kaj potrebuje za SP?

Kakšen lepoten popravek, funkcionalni dodatek. Bomo pa potrebovali nov teptalnik, ki stane 400.000 evrov. Če bi bili tako varčni, kot so bili Avstrijci, ki so vložili minimalno, potem ne bi potrebovali ničesar.

Bo center zaradi SP v prihodnjih letih še bolj zaseden?

S skakalci smo nekako na zgornji meji, računam pa, da bo več tekačev. Ti bodo gotovo prišli na trening s celotnim servisom, ki bo proučeval značilnosti naše doline, kako se spreminja sneg skozi dan, kakšen je sploh pri nas sneg itd. Tu je veliko pomembnih podatkov.

Če sva začela z vašimi funkcijami, še končajva. Od ene se menda poslavljate.

Da, s SP 2020 se poslavljam od vodenja planiškega tekmovanja. Nasledil me bo Aljoša Dolhar, ki je na to že pripravljen.