Mikaele Shiffrin druga mesta ne zanimajo

Trener Mike Day je žel uspehe z asoma Bodejem Millerjem in Tedom Ligetyjem, zdaj je prvi mož v petčlanski ekipi zvezdnice Mikaele Shiffrin, ki alpskemu smučanju daje novo razsežnost. Kljub izjemnim uspehom pravi, da so slabi pri praznovanju zmag, bolj kot na to se osredotočajo na tekme, na katerih ni pokazala, kaj zmore. V intervjuju za Delo je povedal tudi to, da raje kot da si govorijo, kako dobri so, ustvarjajo kritičen odnos do svojega dela.
 

Z Mikaelo sodelujeta tretjo sezono. Kakšen je bil vaš prvi vtis o njej in kakšen je zdaj?

Vseskozi sem občudoval njeno usmerjenost v razvoj. Ne vodi je osredotočenost na rezultat, ampak napredek. Ne razmišlja o zmagah in rekordih, ampak kako biti vsak dan boljša. To držo ohranja vseskozi. Všeč mi je, da se osredotoča na trenutek, ko pa ga je konec, ga pospravi in gre naprej z mislijo, da je lahko še boljša. Tudi pri zmagah je enako, hitro jih pusti za sabo in se zbere za nove naloge.
 

Kakšna »delavka« je?

Količina dela, ki ga je sposobna opraviti, je izjemna. To je nekaj, kar skušamo nadzirati. Verjamem, da opravi največ snežnega treninga med vsemi. Želi si veliko smučati. Samozaupanje je zanjo zelo pomembno, utrjuje ga skozi treninge. Ampak velika količina vadbe prinese izčrpanost in ko je utrujena, samozaupanja ni. Vendar tudi pri tem se izboljšujemo. Nekaj težav nam povzroča tekmovalni urnik.


 

Lani je v Cortini dobila lekcijo, zato je letos bolj previdna pri razporejanju energije. Kako vam uspe odrejati vse te premore? Jo je treba veliko ustavljati?

Imamo kar nekaj meritev in zbir podatkov, ki nam jih poroča vsak dan. Ti niso tako zelo znanstveni, ampak na njihovi podlagi si ustvarimo predstavo o ravni izčrpanosti. Lani smo se v Cortini naučili, da smo šli predaleč. Prva tekma je pri njej prinesla veliko navdušenja – prvič je tam tekmovala v smuku, bila je uspešna (vknjižila je 3. mesto, op. a.) in hotela je več.
 

Omenila je, da je prav po tisti tekmi postala požrešna.

Malenkost res, ampak to ji sicer ni podobno. Sprva smo načrtovali nastop le na enem smuku in superveleslalomu, potem pa smo jo vprašali, ali si želi še drugi smuk. In želela si ga je. Vknjižila je sedmo mesto, nato je v superveleslalomu odstopila, nadaljevalo se je z razočaranjem na Kronplatzu, v Lenzerheide pa se je že zelo mučila. Iz te izkušnje smo se vsi naučili veliko in zato smo v tej sezoni ravnali drugače.


 

Urnik, ki ji ga sestavljate, je zelo pametno začrtan. Slalomu ste v svetovnem pokalu počasi priključili veleslalom, brez hitenja, nazadnje še hitre discipline. Kdaj ste začutili, da je pripravljena za smukaške in superveleslalomske tekme?

Odkar tekmuje v svetovnem pokalu, trenira tudi hitre discipline, to je dolg proces. Že zgodaj je bilo jasno, da je smučarsko in tehnično odlična ter da se bo to zelo lepo preneslo v hitre discipline, saj te postajajo vse bolj tehnične. Menim, da nikoli ni bilo vprašanje, ali bo dobra tudi v hitrih, ampak kdaj bo in kako dolgo. Prvič je šla v Lake Louise samo na superveleslalom, da se spozna s progo, tekmuje. Sledila so dobra pripravljalna obdobja in povečevanje količine treninga hitrih disciplin. Začeli smo dodajati tekme, vendar jih premišljeno izbiramo. Njena surova hitrost je namreč izjemno visoka, vendar pa ima zelo malo izkušenj. Ti dve dejstvi smo skušali povezati na nek pameten način. Mikaela tekmuje v vseh disciplinah, ampak koledar preizkušenj tega ne podpira. Zato za sezono ustvarimo tri načrte: A, B in C. Imamo možnosti. Ko je uspešna, kot je zdaj, so te možnosti tudi bolj dostopne, smo bolj prilagodljivi urniku in odločitvam. Hitro lahko seveda padeš v prej omenjeno zanko požrešnosti in si želiš več. Skušamo pritisniti na zavoro, ko je treba, in biti razumski pri tem, kaj zahtevamo od nje in kaj je sposobna narediti.


 

So prišle zmage hitreje, kot ste pričakovali?

Res ne bi želel, da to zveni arogantno, ampak ne, niso prišle hitreje, kot smo pričakovali. Trenirali smo z ameriško reprezentanco, tudi z Ilko Štuhec poleti v Čilu in dobili smo odgovor, kam sodi. Prenašanje izvedbe s treningov na tekme je velik zalogaj, s katerim se nekateri tekmovalci borijo vso kariero. Zmaga v hitrih disciplinah je prinesla veliko navdušenja in ponosa, vendar to ni bilo presenečenje.
 

Pravzaprav ji ne bi bilo treba tekmovati v hitrih disciplinah, saj bi si že z uspehi v tehničnih zagotovila veliki kristalni globus.

Že v otroštvu je sanjala o zmagah v vseh petih disciplinah. Tekmovati v hitrih ne izvira iz nuje, ampak iz želje. V tem zelo uživa. Dokazovanje v hitrih disciplinah v zadnjih nekaj sezonah pomeni zanjo svežino, napredovala je iz novinke v smuku in superveleslalomu v izkušenejšo tekmovalko. Še vedno pa je njena smukaška količina nizka, veliko je prog v svetovnem pokalu, ki jih nikoli ni videla.
 

Analizirate tudi nastope Ilke Štuhec?

Vsekakor! Menim, da je odlična smučarka, krasi jo super tekmovalni duh. Ima odličen občutek za sneg, aerodinamiko, položaj na smučeh ... Kako močen je njen bojevniški duh, pa je videti ob vrnitvah po številnih poškodbah. To niso preproste stvari. Lepo je bilo tudi vaditi skupaj, za Mikaelo je bilo trenirati z nekom, ki je na vrhuncu, izjemno koristno. Verjetno je bilo tudi za Ilko dobro, da jo je nekdo priganjal. V tem poletju smo imeli dva ali tri treninge skupaj. Všeč mi je, da ima družino ob sebi, njen trener Grega Koštomaj je super človek, serviser Aleš Sopotnik pa je moj dolgoletni prijatelj. Skratka, drži, analiziramo Ilkine nastope in gojimo spoštovanje do njenih sposobnosti.


 

Po polovici sezone je imela Mikaela 1394 točk v svetovnem pokalu. Če bo v drugem delu ponovila izkupiček, bo prehitela rekord sezone, ki ga drži Tina Maze (2414). Kako blizu ali daleč je ta mejnik?

Zelo je daleč. O tem sploh nismo govorili. Z našega gledišča ne bi bilo pametno, da sploh gremo v lov za tem rekordom. Če pogledamo urnik za preostanek sezone, na podlagi tekem, ki smo jih načrtovali, rekorda realno ne more doseči.
 

Delali ste tudi z dvema velikima asoma v moški konkurenci Bodejem Millerjem in Tedom Ligetyjem. Verjetno so vsi trije z Mikaelo vred ljudje z različnimi značaji, ki pa vendarle imajo nekaj skupnega?

Bode je popolno nasprotje Mikaele, a izjemno spoštujeta drug drugega. Ko sem delal z njim, sem bil še zelo mlad, imel sem manj trenerskih izkušenj, kot jih imam zdaj. Bode je bil brezskrben in ni bil oseba, ki bi sledila pravilom sistema. Mikaela je predana. Ted pa je verjetno nekaj vmes. Mikaela je začela žeti uspehe že zelo mlada, Bode in Ted ne, Ted se je razvil precej pozneje kot drugi. Ni bil prepoznan kot velik talent, ogromno je delal na tem, da se dokaže, vztrajal je. V mlajših kategorijah, med trinajstim in petnajstim letom, se ni kvalificiral za prvenstva, za katera so se drugi. Boril se je, dokler ni dosegel vrha.


 

Kje so Mikaeline meje?

Ne vidim jih, saj nas zanima napredovanje. Učimo se iz rezultatov, kot je bil tisti v Flachauu. Drugo mesto je odlična uvrstitev, ampak to ni tisto, za kar tekmujemo. Slabi smo v slavju zmag, osredotočamo se bolj na tekme, na katerih ni pokazala, kaj zna in zmore. Stremimo k napredku. Na Kronplatzu je uprizorila nastop, na katerega je dolgo čakala. Takšne smučarske predstave je že kazala, a na tekmah ji pogosto niso prav tako uspele. Nastopi, kot je bil ta, so velik korak naprej. Lahko pa bi se poglobili tudi v zavoje, ki niso bili takšni, kot si jih želimo. Gledamo jih brez filtra. Ne gre le za to, oh, kako si super in kako si to izvedla dobro, ampak ves čas opazujemo in se trudimo biti kritični do svojega dela. S tem se želimo prepričati, da vsi napredujemo, ne samo ona, tudi mi okrog nje in tako ustvarimo okolje, v katerem je lahko uspešna.