Nagrada za delo – varni in dolgi skoki

Spektaklu pod Poncami se priklanjajo tudi ljubitelji smučarskih skokov in poletov s celega sveta. V snegu, mrazu, odjugi ali pomladanskih razmerah so gonilna sila zaključka svetovnega pokala vedno planiški delavci, ki prostovoljno garajo na letalnici bratov Gorišek in ob njej.



Eden tistih, ki so že celo življenje vpeti v pripravo letalnice, je tudi Peter Dernič. Njegov oče Janko Dernič je bil vodja priprave letalnice in tisti, ki je sprožil pobudo, da bi tekme v Planici odprli s spustom zastav. »Žal ne vem, kako je oče prišel na zamisel, da bi se na začetku Planice spustili z zastavami po doskočišču. Prvič so to storili na tekmi leta 1947, takrat je bilo to nekaj posebnega, žal pa mi ozadje ni znano. Verjetno je bil glavni razlog, da so bili takrat v ekipi sami odlični smučarji, ki so se, ko so končali pripravo doskočišča, na smučeh spustili v dolino,« razlaga Peter Dernič.

Tudi on se je že kot otrok pridružil planiškim zanesenjakom, sprva v obrobnih vlogah, da si je nabral potrebno znanje in izkušnje, potem je na njegova pleča padala vse večja odgovornost. Tudi v njegovi širši družini se je vse vrtelo okrog smučarskih skokov, njegova teta Minca Rabič je bila ena od začetnic skakalnega gibanja, ko je v Ratečah iz lastnega žepa plačala skakalnega učitelja in vzgojila 40 skakalcev, pozneje pa je bila glavna učiteljica legendarnega Janeza Polde, ki je leta 1948 s skokom, dolgim 109 metrov, postal slovenski in jugoslovanski rekorder.



Ljubezen do skokov se je prenesla tudi na Petra Derniča, ki je skozi desetletja opazoval napredek v smučarskih skokih, z njimi se je razvijala tudi velikanka bratov Gorišek: »V prvi polovici mojega delovanja so bili standardi na skakalnici precej drugačni, doskočišče je imelo drugačen radij, zaletišče je bilo narejeno iz desk, na katerih smo utrdili sneg. Danes je urezano s frezo in ledeno, to so povsem drugačne razmere, ki so omogočile napredek.«

Zdaj skrbijo za finese

V zadnjih letih je napredek v tehnologiji omogočil shranjevanje snega, tako da velikanka pod Poncami konec marca nikoli ni gola. Včasih pa so se delavci soočali s skoraj nemogočimi razmerami. Tako so v Planici že potekale tekme, ko so kar z lesenimi deskami prekrili potok, ki je nastal na dnu doskočišča zaradi odjuge. Nekajkrat je bila letalnica že videti povsem rjava zaradi umazanega snega, a tekme so, če ni ponagajal veter, skoraj vedno spravili pod streho.



»Razlike med mojimi začetki, ko sem se še kot otrok pridružil planiškim delavcem, pa do danes so na skakalnici ogromne. Glavna razlika je v tem, da danes skakalnico in doskočišče pripravlja zavod Planica, ki naredi večino dela. Oni na letalnico pripeljejo sneg, ga utrdijo in tako naredijo osnovo, naše delo pride na vrsto šele v zaključku. Zdaj skrbimo za finese, na doskočišču z vejicami urejamo oznake in celega pozorno zgladimo s smučmi, podobno je v smučini. Včasih pa smo morali sami, z raznoraznimi sanmi in pripomočki, na skakalnico pripeljati ves sneg. Šele nato se je začelo pravo delo in v tem je največja razlika,« pripoveduje Dernič.

Duh Planice še vedno živi

Čeprav je večkrat slišati, da prostovoljstvo izumira, to v primeru Planice ne velja. »Prostovoljstvo se ni spremenilo, verjemite mi, duh Planice je živ in še vedno močan kot prej. Pridobiti prostovoljce nikoli ni bilo težko, za vse nas je to doživetje nekaj posebnega,« zagotavlja Dernič, ki pravi, da so za delo dobro nagrajeni: »Če je ob začetku planiškega praznika skakalnica videti lepo, če je doskočišče dobro pripravljeno in če smo tekmovalcem omogočili dolge polete, potem je ves trud bogato poplačan.«
Kljub povsem spomladanskemu vremenu tudi za letošnjo izvedbo tekme Derniča ne skrbi. Zagotavlja, da imajo položaj povsem pod nadzorom. Na velikanko je prišel v torek, glavnina teptačev se mu bo pridružila v soboto, do sredinega preizkusa skakalnice pa bo pod Poncami vse nared za nov skakalni spektakel.