Tiskane izdaje
Uvodni niz tekem za svetovni pokal 1997 je za nameček kronal še z zgodovinskim zmagoslavjem na novoletni turneji štirih skakalnic. V zraku je tedaj že viselo vprašanje, kako se bo iztekel njegov ognjeni krst na poletih na Kulmu 1997.
Njegov premierni nastop na poletih ni jemal sape le slovenskim poročevalcem iz Tauplitza/Bad Mitterndorfa na avstrijskem Štajerskem, temveč vsej navzoči mednarodni sedmi sili.
Prvi dan poletov za svetovni pokal 1997 je končal na imenitnem tretjem mestu, zmagal je Japonec Takanobu Okabe, za domačim asom Andijem Goldbergerjem, tedanjim aktualnim svetovnim prvakom, ki je šampionski naslov osvojil prav na Kulmu (1996). V nedeljo, 9. februarja 1997, je Primož požel še kot solza čisto zmago nad obema velikima tekmecema in jo za nameček kronal še s svojim prvim poletom prek dvesto metrov (203 m). Tudi to je bil dosežek, ki sodi med vrhunce njegove športne poti.
Najbrž si še zmeraj radi zavrtite spominski film s te prireditve, ki vas je promovirala tudi kot nadarjenega letalca na smučeh. Četrto in drugo mesto na finalu svetovnega pokala v Planici 1997 sta nato zadoščali, da ste poleg velikega kristalnega globusa osvojili še prvo slovensko lovoriko za zmago v posebni razvrstitvi svetovnega pokala v poletih …
»Te tekme se res še vedno zelo rad spominjam. Ves tekmovalni vikend sem težko čakal na polet prek 200 m. Zato sem bil na koncu še posebej zadovoljen, ker se je zame tisti konec tedna iztekel s težko pričakovanim poletom prek 200 m. Seveda se rad spominjam tudi Planice 1997, na kateri sem si sicer močno želel zmagati pred domačimi gledalci, a me je z edino zmago v svetovnem pokalu v svoji karieri na nedeljskem finalu ugnal Japonec Akira Higaši. Ker pa sem na petkovem treningu precej nerodno padel, sem bil srečnega konca sezone ter velikega in malega kristalnega globusa še toliko bolj vesel.«
Svojega prvega nastopa na SP v smučarskih poletih v olimpijski sezoni 1997/98 v Oberstdorfu niste pričakali v vrhunski formi. Šesto mesto v elitni konkurenci resda ni izpolnilo vaših pričakovanj, a se je izkazalo kot napoved olimpijskega nastopa v Naganu 1998. Zasuk k šampionski formi in pohod k drugemu velikemu kristalnemu globusu se je zgodil šele v nadaljevanju sezone v Kuopiu na Finskem ...
»Sebe nisem imel za izjemnega letalca na smučeh, ker sem se predvsem zanašal na eksplozivne noge. Olimpijske zime 1997/98 nisem začel po željah in SP 1998 v poletih v Oberstdorfu resnično nisem pričakal v vrhunski podobi, da bi si lahko obetal uvrstitve na stopničke odra za zmagovalce. V Oberstdorfu je boj za naslov svetovnega prvaka potekal med Kazujošijem Funakijem ter Nemcema Svenom Hannawaldom in Dieterjem Thomo. V danih okoliščinah sem bil precej daleč od vrhunske forme, tako da sem s 6. mestom iztržil največ, kar je bilo v tistem obdobju mogoče. V Naganu nekaj tednov pozneje sem bil vrhunski formi že bližje, a zaradi spleta različnih okoliščin prav tako nisem požel želene olimpijske kolajne.«
V smučarskih skokih ste že kar nekaj let navzoči v trenerski vlogi. Zagotovo tudi pozorno spremljate tekmovalno dogajanje v svetovnem vrhu. Kako bi interpretirali dosedanji potek sezone?
»Dogajanje lahko spremljam le s precejšnje razdalje, me pa veseli, da so slovenski skakalci že na prvih poletih v tej zimi na Kulmu pokazali, da smo zares postali narod letalcev na smučeh.«
Tako številčne in nadarjene ekipe, ki lahko tudi s petimi ali šestimi skakalci na poletih za svetovni pokal poseže v finale trideseterice, najbrž Slovenci doslej še nismo imeli?
»Ja, res je! Na poletih smo se prav na ekipnih tekmah v različnih postavah doslej že največkrat izkazali! Kolajni Primoža Ulage in Urbana Franca ter naslova svetovnih prvakov Robija Kranjca in Petra Prevca so kajpak nepozabni presežki! Vse to najbrž pomeni, to nam radi priznajo tudi tekmeci, da trajno zelo dobro skrbimo za skakalni naraščaj. Zato se vedno znova pojavljajo novi nadarjeni fantje, ki so jim v tekmovalno zavest vsajeni Planica in z njo poleti na smučeh. Obeti so torej dobri tudi za prihodnost.«
