Tiskane izdaje
Pred letom dni, ko je bila za njim slaba sezona, je Domen Prevc v Planico pripotoval s 4. mestom iz Vikersunda s posamične tekme, medtem ko je bila ekipa na Norveškem tretja, tokrat je še dodal in prišel na finale kar z dvema zmagama. Nedeljska je bila njegova prva po decembru 2016, ko je ob uvodu v sezono nanizal kar štiri. Tudi edine do prejšnjega konca tedna.
»To je bil končno spet vikend, ko so se stvari postavile na svoje mesto, za to sem delal vse leto. Moram reči, da mi ta zmaga veliko več pomeni, kot mi je prva v Ruki. Bolj čustveno sem jo doživel, bolj se me je dotaknila,« priznava Domen, ki je prvič na vrh prišel veliko lažje kot drugič: »Tedaj sem skozi jesen stopnjeval pripravljenost, vse je šlo lepo, stvari so se nalagale ena na drugo in se na začetku sezone poklopile. Zdaj pa sem se mučil in mučil, pa nekako nisem prišel tja, kamor bi hotel. Zato je dejstvo, da je drugič veliko težje se povzpeti na vrh kot prvič.«
Devetnajstletnik je sezono odlično začel (prvo postajo v Visli je sicer izpustil), bil dvakrat četrti v Ruki, z nekaj smole dvakrat 14. v Nižnjem Tagilu, prišel do točk še v Engelbergu, ko je ravno ugotavljal, da je to zima, ki bi jo lahko izpeljal na konstantno visoki ravni, pa je »počilo«. Novoletno turnejo je končal po polovici, potem ko se na nemškem delu v dveh poskusih ni prebil na tekmo … »Še sam ne vem, kaj se je zgodilo, novoletna turneja je zame še vedno uganka. Enostavno sem prišel tja in nisem znal več skakati. Ne vem, kje se je vse skupaj zasukalo v napačno smer. Veliko smo se o tem pogovarjali, a odgovora nismo našli,« pravi o prelomni točki, nihanja pa sicer pripisuje dejstvu, da še ni zrel. »Ne ohranjam fokusa 24 ur na dan 7 dni v tednu skozi celotno sezono. Nekako me kakšne druge stvari povlečejo, potem pride kakšen slab konec tedna in mi malce pade dol vse skupaj. In tako se nekako zavrti ta krog, forma niha in seveda se to pozna na rezultatih. So pa ta nihanja vsako leto manjša,« ugotavlja Prevc, ki je pot iz labirinta našel šele na Norveškem, kjer je imel en spodrsljaj, potem ko se v Trondheimu ni prebil na tekmo. A tega ne obžaluje, v športu je to nesmiselno.
Vesel, da ni šel na SP
žTako tudi ne obžaluje, da ga ni bilo v ekipi za svetovno prvenstvo, četudi je drugi najvišje uvrščeni Slovenec v skupnem seštevku svetovnega pokala. »Če mi nekdo zna pojasniti, zakaj se je odločil za določeno stvar, potem pri meni ni razočaranja. Fantje, ki so šli na SP, so bili v tistem trenutku boljši od mene, znali so bolje skočiti, zato je prav, da so nastopili. V bistvu sem zdaj vesel, da nisem šel, saj sem lahko treniral in ti rezultati so tudi posledica tega,« pravi 15. skakalec te zime, za katerega bo konec sezone prišel prehitro. »Rad bi videl, da bi bila daljša in da bi bilo na sporedu še kup letalnic. A bodimo realni, sezono sem prepozno začel, ne da je je prehitro konec.«V Planico je sicer prišel brez pričakovanj, želi le uživati (s tem pridejo posledično tudi rezultati), kvalifikacijski skok še ni bil tak, kot je želel, a danes je nov dan. Včerajšnji pa je pomenil konec tekmovalne poti Roberta Kranjca, odličnega letalca, prav Domen se zdi njegov naravni naslednik: »No, temu statusu bom moral še dorasti. Sicer pa mi je bil Robi vedno zelo zabaven, simpatičen. Zelo rad sem v njegovi družbi, vedno ima kaj povedati, kakšno dobro izkušnjo, prigodo, norčijo. Vedno zna tudi svetovati in pomagati.«
