Ljubljana – Mož iz našega bližnjega sosedstva, Korošec dr. Walter Hofer, bi s svetovnim prvenstvom v smučarskih poletih v Planici sklenil 28-letno delovanje v vlogi tekmovalnega direktorja za skoke v Mednarodni smučarski zvezi (FIS). Hofer je odrasel v kraju Seeboden ob Millstätterskem jezeru. Njegova prva športna ljubezen je bil nogomet. Ni naključje, da je bil poklicno sprva maser in asistent trenerja v nogometnem klubu SV Spittal v Špitalu ob Dravi.
V smučanju je leta 1982 začel kot kondicijski trener skakalcev pri Avstrijski smučarski zvezi, nakar je leta 1988 nadaljeval poklicno kariero pri Nemški smučarski zvezi kot asistent zveznega trenerja skakalcev Rudija Tuscha. Končal je študij športnih znanosti na Univerzi v Salzburgu, kjer oče dveh hčera odtlej tudi živi.
Njegovi začetki pri FIS sovpadajo s časom neposredno po olimpijski zimi 1991/92, ko je novi slog V (škarjasta tehnika) dokončno potisnil klasično paralelno tehniko v zgodovino. Samo s pronicljivimi idejami je bilo v teh prelomnih časih mogoče uspešno krmiliti revolucionarni razvoj skokov in naš sogovornik je bil za to nalogo v vseh pogledih odlično usposobljen.
Gospod Hofer, s katerimi temeljnimi zamislimi ste se tedaj lotili dela, da bi mednarodni skakalni srenji odprli nove horizonte in boljše eksistenčne perspektive?
»Tedaj je bilo za menoj že deset let delovanja v podsistemu smučarskih skokov v vlogah fizioterapevta, svetovalca in trenerja. Po tej plati oziroma s tega zornega kota sta me zlasti privlačila dva vidika: celostna podoba smučarskih skokov v javnosti in varnost. Oba sta postala in ostala vodilna motiva za moje nadaljnje delo v vlogi tekmovalnega direktorja za skoke v FIS.«
V pokojnem Torbjörnu Yggesethu (1934–2010), tedanjemu predsedujočemu komiteju za skoke FIS, ste najbrž našli zelo kooperativnega funkcionarja?
»Torbjörn je bil čudovit sodelavec in z njim smo naše zamisli lahko plodno uresničevali. Bil je zelo dojemljiv za novosti in je bil pripravljen dolge ure debatirati o vsem, kar je zadevalo naše delo in naloge.«
Vaša prizadevanja so se nanašala tako na mednarodni tekmovalni sistem v smučarskih skokih in poletih s tekmovalnim formatom vred kot tudi na celoten sveženj tekmovalne opreme skakalcev, ki naj bi jim zagotavljal enake štartne možnosti. Vsako jesen ste mednarodno novinarsko srenjo o tem izčrpno seznanjali na zasedanju Foruma Nordicuma ...
»Situacija je bila vsakič enaka: po vsakem finalu svetovnega pokala, praviloma v Planici, smo ugotavljali, da smo vnovič trčili na meje naših kapacitet! Naša disciplina se je morala v vseh pogledih naučiti komuniciranja z javnostjo kakor tudi ravnanja s spremembami pravil o tekmovalni opremi, ki naj zagotavljala skakalcem enake izhodiščne možnosti in varnost. Na začetku smo imeli veliko opravka z reformiranjem pravil. Nato smo se lotili oblikovanja enotnega tekmovalnega formata. V povezavi s tem smo bili obenem zelo zaposleni tudi s televizijsko produkcijo. Tako rekoč hkrati je bilo za nameček treba prenoviti in posodobiti skoraj vse skakalnice in letalnice. Sprotno reguliranje tekmovalnih kvot se zdi na videz nepomembno opravilo, a je bilo zelo pomembno za skakalce šibkejših skakalnih držav.«
Po svetovnem prvenstvu v poletih leta 1994 v Planici je FIS dokončno odpravila kontroverzno pravilo »191 m«. To najbrž za FIS ni bila lahka odločitev?
»Da, šlo je za kočljivo situacijo! Vendar smo z reformami pokazali predsedstvu FIS, da smo pripravljeni profesionalno voditi in obvladovati mednarodni tekmovalni program.«
S posodobljenimi profili letalnic so smučarski poleti s tremi ali celo štirimi prireditvami v sezoni dejansko postali formula 1 smučarskih skokov. Kaj je bilo odločilno, da je FIS odstopila od nekdanjega konzervativnega kurza?
»Prireditelji poletov so se veličastno izkazali! Vse naprave so posodobili, nasploh so izjemno izboljšali pripravo velikank na polete. Tekmovalno opremo skakalcev smo standardizirali s pravili. Prav to je omogočilo tekmovalni žiriji, da je lažje vodila in nadzirala potek tekmovanj, kar je prepričalo tudi vodstvo FIS, da imajo poleti velik potencial in obetavno prihodnost.«
Vaš zadnji revolucionarni ukrep je bil uvedba vetrne izravnave ter pribitkov oziroma odbitkov v primerih spreminjanja višine zaletišča. Sprva je bila novost sprejeta tudi s precejšnjimi zadržki, dandanes je to že samoumevnost. Bi se dalo ta sistem še izboljšati? Da bi na primer točke za vetrno izravnavo karseda realno zrcalile dejanske vetrovne razmere?
»Seveda! Razvoj smučarskih skokov in sistemi so zelo dinamični ter zato vedno izpostavljeni spremembam. Zdajšnja kompozicija je kajpak samo približek realnosti, vendar pa funkcionira zelo dobro. Manjše prilagoditve je vedno znova mogoče vpeljati.«
Tudi v pravkar končani sezoni ni manjkalo diskvalifikacij skakalcev, skoraj izključno zaradi neustreznih dresov. Gledalcem na prireditvah in pred TV zasloni je zelo težko pojasniti, za kaj gre v takšnih primerih ...
»Priznam, da je to šibka točka naših tekmovalnih pravil. Zato bomo v prihodnje poskusili merila še bolj standardizirati ter jih kar najbolj jasno in pregledno zapisati v tekmovalnih pravilih. Na ta način bomo do zadnjega omejili prostor za manipulacije.«
Tiskane izdaje
