Peter Prevc: »V bistvu v smučarskih skokih sploh ne uživam«

Ljubljana - Na 68. novoletni turneji v smučarskih skokih, ki se bo v soboto (28. t. m.) že po tradiciji začela v Oberstdorfu, bo glavno slovensko železo v ognju – če je mogoče soditi po zadnjih tekmah za svetovni pokal, vštevši generalko v Engelbergu, kjer je včeraj zablestel z odličnim drugim mestom – znova Peter Prevc. V daljšem pogovoru je 27-letni as iz Dolenje vasi pri Železnikih razkril, kaj se je naučil iz dosedanjih preizkušenj, kako so se v zadnjih desetih letih spremenili skoki, kdaj mu je bilo najtežje na športni poti, zaupal je, kaj zdaj bere in kaj posluša, spregovoril je tudi o bratih Cenetu in Domnu.


 

Z zelo spodbudnim štartom v sezono ste presenetili marsikoga. Glede na vaše izjave ste tudi sami na uvodnih tekmah iztržili več kot ste pričakovali, kajne?

»Da, skoki, ki sem jih kazal prvi mesec tekmovanj, so bili boljši kot zadnja dva tedna priprav pred uvodno postajo v Visli. Vesel sem, da se je po dolgem času obrnilo tako, da sem začel bolje skakati, ko je šlo zares.«

Kaj ste se naučili iz dosedanjih preizkušenj?

»Da moraš ostati miren in da ne smeš prehitevati dogodkov, saj se zgodi, da moraš kdaj na svoj nastop, na katerega čakaš že ves našpičen, zaradi premočnega vetra počakati tudi deset minut. Zato je treba biti umirjen, sam pri sebi moraš vedeti, kaj moraš narediti, in ob takšnih nepredvidenih situacijah ne smeš delati drame.«
 

Ali se vam je to v preteklosti kdaj dogajalo?

»Zgodilo se mi je, da sem bil v določenih trenutkih prehitro in preveč nabrušen, potem pa takrat, ko bi moral biti stoodstotno osredotočen, nisem bil več dovolj zbran.«

To ste pridobili z izkušnjami?

»Zdi se mi, da šele zdaj s tem nimam več težav. Morda sta svoje k temu prispevala tudi Anže Lanišek in Timi Zajc, ki sta zelo dobro skočila v sezono in me na ta način malo 'razbremenila'. Zaradi tega sem lahko na tekmah preizkusil več različnih stvari in si lahko privoščil nekoliko bolj sproščen oziroma manj stresen in zakrčen pristop, saj sem vedel, da bosta onadva postavila ščit, če meni ne bo uspelo.«


 

Mar lahko potegnete vzporednice med to sezono in tistimi, ko ste se vzpenjali proti vrhu?

»Hm, to je bilo v letih 2013 in 2014. Težko rečem, ker v spominu nimam več vseh podrobnosti. Iz zime 2012/13 se spomnim pravzaprav le svetovnega prvenstva v Predazzu, na katerem sem osvojil dve kolajni.«

Kako zelo spet uživate v skokih?

»V bistvu v skokih sploh ne uživam. No, ja, če mi na tekmi uspe ekstremno dober in dolg skok, potem že, drugače pa … Ker sem tako zelo osredotočen na svoj nastop, užitek ne pride do izraza. Zadovoljen in evforičen sem lahko le tri sekunde po tistem, ko pristanem. Adrenalin, ki se sprosti v tistih trenutkih, mi da še največ zadoščenja.«

Kako potemtakem doživljate skoke – kot službo, konjiček?

»Ne eno ne drugo. Služba ni, ker nimam šefa in se lahko sam odločam, ali bom treniral in koliko. A po drugi strani ne skačem zgolj zato, ker bi mi bilo v veselje.«
 

Pred slabim letom ste poskrbeli za šok, potem ko ste z bratom Domnom že po polovici zapustili novoletno turnejo, ker se nista prebila skozi kvalifikacije v Garmisch-Partenkirchnu.

»Močno verjamem, da tega tokrat ne bom doživel.«

Kakšne cilje ste si zastavili za tokratno tekmovanje štirih skakalnic v Nemčiji in Avstriji?

»Ničesar si ne upam napovedati. Ker pazim na težo, pač ne smem pojesti preveč zarečenega kruha. A ne glede na to, ali kotiraš za zmago ali za 20. mesto, greš tja, da pokažeš svoje najboljše skoke. Trudiš se iz dneva v dan, si prizadevaš premagati nasprotnika na tekmi in poskušaš izvleči čim boljši rezultat.«

Kdaj vam je bilo doslej najtežje na športni poti?

»Glede na to, da tega ne vem, mi zelo težko doslej še ni bilo. No, težko mi je bilo v prejšnji zimi – še zlasti v Predazzu, ko se niti med petdeseterico nisem uvrstil. Čeprav nisem naredil kakšne katastrofalne napake, tam nisem mogel izvleči več od 45. mesta. Če bi se odrinil tri metre prepozno in bi odmahal, pa v zraku imel še slabe razmere in zasedel takšno uvrstitev, bi si rekel: 'V redu, to se lahko zgodi.' Če pa štirikrat končaš tekmo na 45. mestu, ti postane že zelo neprijetno. Po tistem sem imel kar veliko dela, da sem se vrnil med dobitnike točk. Vse skupaj je bilo toliko težje, ker sprva sploh nismo vedeli, kako se lotiti težav. Doma na treningu je bilo namreč že vse v redu, toda nato je prišla tekma in z njo stres, tako da sem se na trenutke že počutil, kot da bi bil prvič na vrhu zaletišča. Težki sta bili tudi prvi tekmi na začetku sezone 2016/17, torej po tisti sijajni zimi 2015/16. Bil sem vajen zmagovati, nato pa sem skočil na osmo mesto in je bilo vse narobe. Takrat sem bil zelo nezadovoljen.«


 

Komu ste žugali po kvalifikacijskem nastopu v Nižnem Tagilu?

»V bistvu nikomur. Želel sem le prikazati, kako zelo je vetrovno in piha, pa mi to očitno ni uspelo najbolje, saj so me potem tudi drugi spraševali, zakaj in komu sem žugal. Kakor kaže, nisem najboljši v izražanju s telesom.«

Na ekipni preizkušnji v Klingenthalu ste po ne najboljšem nastopu televizijskim gledalcem namenili ciničen nasmeh.

»Pa saj pričakujejo od nas, da se, ko so proti nam usmerjeni fotografski objektivi in televizijske kamere, nasmejemo.«

V preteklosti od vas nismo bili vajeni takšnih grimas, žuganja oziroma kazanja s prstom. Ali ste se tega priučili oziroma privadili skozi igro s sinom Ludvikom?

»Ne vem, mogoče prav zaradi tega res pokažem nekoliko več, kot sem v preteklosti. A je tudi tako, da si kdaj – ko opravim svoje delo – rečem, da mi ni treba biti 24 ur na dan težak.«
 

Kako zelo so se v desetih letih, kolikor ste že navzoči v svetovnem pokalu, spremenili smučarski skoki?

»Zdi se mi, da smo vsi skakalci v tem obdobju še shujšali za kakšen kilogram.«
 

Čeprav so odgovorni dvignili indeks telesne mase (BMI)?

»Da, saj smo skakalci izračunali, da je bolje imeti dva centimetra krajše smuči, da imaš lahko kilogram manj teže. Ali z drugimi besedami: ugotovili smo, da ti izgubljeni kilogram prinese več, kot ti skrajšane smuči odvzamejo.«

Potem bi morali za preprečitev hujšanja še izdatneje skrajšati smuči.

»Da, to bi malo ustavilo vse skupaj.«
 

Ali ste v teh desetih letih zaznali še kakšne spremembe?

»Vsaka reprezentanca, ki se hoče iti zares, ima sedaj s sabo krojača. Ko sem prišel v svetovni pokal, si le sem ter tja malo zašil dres. Je pa res, da je bilo pravilo – kar zadeva tekmovalni dres – takrat drugačno, saj je bil lahko do šest centimetrov širši. Sledilo je obdobje s tesno oprijetimi kombinezoni, ki so lahko zdaj širši za tri centimetre. To pomeni, da je tako malo manevrskega prostora, da je lahko dres hitro prevelik ali pa te tišči. Poleg tega opažam, da so se najmočnejše ekipe kadrovsko še okrepile, pri čemer imam v mislih zlasti Poljake, ki imajo na tekmah s seboj tudi do 14 ljudi. Kamorkoli se obrneš, vidiš moža s poljsko bundo.«
 

V zadnjih letih se je opazno okrepila tudi slovenska ekipa.

»Da, zelo. Pa saj hočemo biti med najboljšimi. Z boljšimi rezultati smo si v zadnjem desetletju prislužili več sredstev.«

Verjetno se je v zadnjih letih spremenilo tudi preživljanje prostega časa na potovanjih?

»Zdaj je medmrežje dosegljivo povsod po Evropi, telefoni so se tako zelo razvili, da imamo prenosne računalnike le še za pisanje elektronskih sporočil in gledanje filmov, igralne konzole xbox in playstation pa so postali tako majhni, da jih zlahka spakiraš v nahrbtnik. Jaz imam s sabo knjigo in računalnik, s katerima si krajšam čas, medtem ko kolegi iz reprezentance v glavnem igrajo računalniške igrice, v katerih so toliko boljši od mene, da sam niti štartati ne morem z njimi.«
 

Mar niti poskusite ne?

»Ne, zdaj že kakšnih pet let ne. Jaz za to potrebujem mir in da me nihče ne vidi.«

Kaj trenutno berete?

»Junija sem se odločil, da bom prebral Igro prestolov, in zdaj berem peto knjigo. Zelo je zanimiva, vrhunska. Zgodba se lepo razvija in odvija.«
 

V kakšnem odnosu pa ste z glasbo – kakšno poslušate zdaj?

»V zadnjem obdobju največ AC/DC, bolj iz radovednosti sem začel poslušati tudi Laibach. Glasbo sicer še posebno rad poslušam, kadar tečem.«
 

Vaš nekdanji klubski in reprezentančni kolega Robert Kranjec je nekoč izjavil, da svojega otroka nikdar ne bi dal v smučarske skoke – ker je treba vseskozi paziti na težo. Kaj pa vi?

»Če si bo Ludvik zelo želel skakati, mu tega zagotovo ne bom prepovedal. A mogoče kot skakalec res težje vpišeš otroka v skakalni klub, ker veš, kaj to prinese s seboj. Toda po drugi strani je sleherni šport na vrhunski ravni zafrknjen. Tudi plezalci zelo pazijo na to, kaj dajo v usta, prehrano imajo skrbno odmerjeno tudi kolesarji, ki pa pokurijo 5000 kalorij na dan, medtem ko jih mi od 1500 do 2000. Navsezadnje so nadvse previdni tudi baletniki. Na drugi strani pevci pazijo na svoj glas, da ga ne bi pokvarili ali celo izgubili, kitaristi in pianisti pa na svoje prste, da si jih ne bi poškodovali. Kakor koli že; če bodo otroku všeč skoki, ga pri tem zagotovo ne bom oviral, ampak ga bom ne glede na vse podpiral.«
 

Že večkrat ste izjavili, da je za slehernega otroka bolje, da se ukvarja s športom, kot da čas zapravlja z brskanjem po telefonu ali tablici.

»Z Mino nama gre – kar zadeva te ekrane – za zdaj kar dobro, saj Ludvik še ničesar ne izsiljuje, čeprav si že zelo rad pogleda kakšen videospot. Vendar ga še nisem videl, da bi deset minut zrl v televizijo. Še več; prej se zamoti z listanjem knjige za dvajset minut kot z buljenjem v zaslon. A moram tudi reči, da kljub temu s prsti že obvlada premikanje slike na pametni uri, vedno znova poskuša tudi odkleniti telefon …«
 

Kako zdaj gledate na mlajša brata – Domnova forma precej niha, Cene se dokazuje v celinskem pokalu?

»Domen je Domen. Včasih imam občutek, da nas poskuša pretentati, v resnici pa pretenta le samega sebe. Kot da še ne bi bil dovolj star. Ko se mi kaj zlaže, več škode naredi sebi, ko si na takšen način gradi osebnost. Cene pa me je v bistvu presenetil. V tej sezoni je začel spet resno trenirati in se je hitro vrnil, saj je že poleti dobro skakal. Veseli me, da se je vrnil v takšnem slogu, morda bo še izpolnil kakšno kvoto za nastop v svetovnem pokalu. Mogoče me čudi le, da se je tako hitro prebil na čelo reprezentance B. Seveda mu to privoščim iz vsega srca, a me skrbi, da morda tam primanjkuje konkurence.«

Kaj si želite za prihajajoče praznike?

»Kakšno prosto popoldne. Star sem že in čedalje rajši doma. Večkrat se smejim sam sebi, češ da si en dan še mlad, že naslednji dan pa ti že pod noge piha. Rad sem doma in z otrokom. Ko sem se prej, denimo, vrnil ob osmih zvečer, sem imel na voljo še vedno dve uri, da sem bil z Mino. Ko se zdaj vrnem ob takšni uri, mali že spi. Zato sem rad čim prej doma. Kar pa zadeva praznike, mi gredo vsi ti popusti že malo na živce, pa lučke gor in dol, kaj boš kupil nekomu, kaj bo on kupil tebi. Materialnih stvari ne potrebujem, želim si le miru.«