Planica 2019 bo zadnja tekma v karieri Roberta Kranjca. Odločitev o koncu tekmovalne poti je zorela kar nekaj časa, zdaj pa je le dozorela. Danes so ga reprezentančni kolegi na ramah prinesli na peron za »zadnji« vlak v Planico, kjer se bo zadnjič po velikanki spustil v soboto. Če bo v ekipi, na moštveni tekmi, če ne, pa med obema serijama.
Kranjec je že v prejšnji sezoni pomislil na konec, potem ko so po operaciji kolena v reprezentanci pozabili nanj in svojega razočaranja nad odnosom ni skrival. A je vztrajal, vendar pa tudi ta zima ni šla po željah, nastopal je na tekmah celinskega pokala, resda v Ruki zasedel tretje mesto, a kmalu nato so se pojavile bolečine v hrbtu, ki so mu prekrižale nadaljnje načrte. »V četrtek bi rad normalno letel v kvalifikacijah, nato bi se rad čim bolje zbral za posamično tekmo. Če se ne bi uvrstil v finale, bi bil malo razočaran. Vse bom naredil, da se prebijem v drugo serijo, potem pa bomo videli, kako visoko se lahko zavihtim,« si je v pogovoru za Delovo prilogo Planica 2019 zaželel Kranjec za zadnje tekmovalne polete.
Sinonim za Planico
Kranjec je sicer sinonim za Planico, navsezadnje je bil celo lani na petkovi tekmi najboljši Slovenec, na desetem mestu, v kvalifikacijah je kot prvi v zgodovini 200-metrsko znamko preskočil dvestotič. V svetovnem pokalu je bilo domače prizorišče njegovo najuspešnejše, saj se je veselil dveh posamičnih zmag (druge na nepozabnem finalu sezone 2015/16, ki jo je zaznamoval Peter Prevc) in dveh ekipnih. »Ko sem dočakal domačo zmago, sem bil presrečen. Zmagati na takšnem spektaklu je res čudovito in nepozabno. Ta uspeh mi veliko pomeni tudi zato, ker sem prvi Slovenec, ki je zmagal na planiški letalnici,« se spominja 37-letnik, ki je na domači letalnici leta 2001 tudi grdo padel.
Največji uspeh je Kranjec dosegel na letalnici v Vikersundu, kjer je prav tako dosegel dve posamični zmagi v svetovnem pokalu, a leta 2012 je postal svetovni prvak v poletih, medtem ko je z ekipo osvojil bronasto kolajno. Na Norveškem je tedaj z 244 metri tudi dosegel osebni rekord. V karieri, ki je trajala vse od marca 1998, ko je debitiral v Trondheimu, je z ekipo osvojil tudi bronasti kolajni na OI v Salt Lake Cityju in nordijskem SP 2011, ima pa tudi dva mala globusa za skupno zmago v seštevku poletov. Skupno je v svetovnem pokalu slavil 15 zmag, sedem posamičnih in osem ekipnih.