Tiskane izdaje
Da Robert Kranjec pri 37 letih končuje kariero, ni presenetljivo, saj zadnje obdobje, po operaciji kolena, ni bilo najlažje, česar ni skrival že na lanskem finalu v Planici. V tej sezoni je nastopal bolj za vzorec, v celinskem pokalu je bil tretji v Ruki, a pred novim letom so se začele težave s hrbtom. »Ne vem, zakaj se je to zavleklo. Potem se je stanje sicer izboljšalo, a ko so prišle kvalifikacijske tekme, sem zamočil in ostajal doma. To me je zabilo. In to je bil znak, da je treba končati kariero. Odločil sem se januarja,« je pojasnil Kranjec, ki se je sprva ob odločitvi počutil nekoliko nenavadno, zdaj pa se je s tem povsem sprijaznil. Da bi podaljšal kariero še za eno sezono, ker bo pač Planica tedaj gostila svetovno prvenstvo v poletih, zanj ni bil motiv, to ga ni moglo premakniti niti za milimeter.
Vrtenje v krogu psihično izčrpava
»Enostavno se v tem ne vidim več v prihodnosti, ne bi mogel iti še enkrat skozi iste stvari, kot sem šel zdaj. Preveč te izčrpa, psihično veliko bolj kot telesno. Nenehno se vrtiš v krogu, nekega učinka pa ni,« pravi prvi domači zmagovalec Planice (2012), ki se je najbolj mučil januarja, v zadnjem obdobju pa je spet treniral vsak dan in je vnovič začel uživati v skokih. Pred letom dni je na finale sezone prav tako pripotoval po slabi sezoni – je pa vsaj zbral nekaj nastopov v svetovnem pokalu –, nato pa bil na petkovi tekmi celo najboljši Slovenec (10.), v kvalifikacijah je postal prvi človek, ki je 200 metrov preletel dvestokrat.
Bi se lahko rezultatski scenarij ponovil? »Težko bi karkoli napovedal, saj že dolgo časa nisem tekmoval. Moral se bom sprostiti, potem pa bomo videli, kako bo. V četrtek bom po prvih dveh poletih videl, kam sodim, moj cilj pa je, da se uvrstim na tekmo,« razmišlja Kranjec, ki naj bi zadnjič skočil v soboto med obema serijama, seveda pa ni prečrtal še niti možnosti, da bi si zagotovil mesto v slovenskem moštvu (tako kot si ga je lani in Slovenci so bili tedaj celo tretji). Če bo šlo po predvidenem scenariju, mu bo pred zadnjim skokom z zastavico zamahnila – hči Pika.
Manj talenta, a toliko več garanja
Ker je zdaj minilo že kar nekaj časa, odkar je sprejel odločitev, se mu je že odvrtel film celotne kariere. »Lepi trenutki so prišli na plano in hočem si jih zapomniti. Ne gre le za uspehe, ampak dogodivščine, ki smo jih dali skozi. Marsikaj smo počeli skupaj in vse bi še enkrat ponovil. Zadovoljen sem s kariero, mirno vest imam. Dvajset let sem skakal profesionalno, v športu sem 30 let in vesel sem, da končujem pot. Lahko rečem, da sem ponosen na rezultate in na vse, kar sem dosegel,« je črto potegnil Kranjčan, ki med svojimi največjimi uspehi izpostavlja olimpijsko kolajno, ki jo je skupaj z Damjanom Frasom, Petrom Žonto in Primožem Peterko osvojil v Salt Lake Cityju 2002, naslov svetovnega prvaka v poletih v Vikersundu 2012 in prvo planiško zmago. Te sodijo v isti koš. Med trenerji, ki so ga najbolj zaznamovali, izpostavlja Matjaža Zupana, Gorana Janusa in Janija Grilca, veliko pa mu pomeni tudi, da pri sotekmovalcih velja za sopomenko za trdo delo: »Počaščen sem. Vem, da sem garal. Še ta teden sem. Morda nimam toliko talenta, kot ga imajo drugi. Imam občutek za letenje. Ostalo sem prigaral, kar ni nič slabega.«
Čeprav je z veseljem treniral vsak dan, skokov ne bo pogrešal. »Ni enostavno biti skakalec. Nenehno premlevaš občutke, skrbeti moraš za prehrano, res moraš biti na visoki ravni,« poudarja Kranjec, ki ne skriva, da bo zanj zelo blagodejno, ker se ne bo nenehno obremenjeval s kilogrami, saj to ni preprosta stvar. Po Planici si bo vzel dva meseca časa zase (najprej se bo v ponedeljek z veseljem usedel na kolo), si zbistril glavo, šel na morda na kakšen pogovor, potem pa razmislil, kako naprej. »Lahko, da bom ostal v športu, lahko pa tudi, da ne bom. Če me bo veselilo beljenje hiš, se bom lotil tega. Ni me strah delati in poskusiti še kaj drugega. Bomo videli, kaj si mi bo ponudilo,« odprte možnosti pušča frizer po izobrazbi, ki pa v svojem poklicu ne bo delal.
