Tiskane izdaje
Ljubljana – Zavod za šolstvo ob 60. obletnici pripravlja veliko razvojnih nalog, vendar pa direktor dr. Vinko Logaj pravi, da ne gre za novo prenovo šolstva. »Potrebujemo umirjeno izboljševanje, spremembe pa ne smejo biti prepogoste in preobširne naenkrat,« je povedal za Delo ob začetku šolskega leta.
Pomembno je predvsem izboljšanje učne prakse in ustvarjanje spodbudnih učnih okolij za učence, pri čemer je potrebno nenehno doizobraževanje in usposabljanje ravnateljev in učiteljev.
Napovedujete razvijanje enovitega kurikula za osnovne in splošne srednje šole. Ali to nakazuje novo prenovo šolstva?
Ne gre za novo prenovo, to je delovni naslov naših aktivnosti v okviru razvojnih nalog. Ob šolski prenovi pred 20 leti je bila sprejeta vsa temeljna zakonodaja, v naslednjih letih, do preloma tisočletja, so bila pripravljena številna izhodišča in smernice za delo, vpeljali smo devetletno osnovno šolo. Pozneje se je zakonodaja tudi spreminjala in prilagajala potrebam. Šolsko prakso pa smo po posameznih delih urejali ločeno, nismo pa urejali programa v celoti.
Kakšne spremembe bo to prineslo v šole?
V javnosti je bilo na primer že veliko slišanega o zagotavljanju ur za podaljšano bivanje, ki je eden od segmentov v razširjenem programu. Naš predlog je, da bi celotni razširjeni program najprej uredili konceptualno. Zdaj imamo na primer podaljšano bivanje strukturirano na štiri dele, v njegov čas pa posegajo interesne dejavnosti in izbirni predmeti. Meje posameznih dejavnosti je treba odpraviti in učno okolje organizirati tako, da bomo dosegali cilje in načela v razširjenem programu. Te številne koncepte, poleg že omenjenih tudi delo z nadarjenimi, pa vožnjo s kolesom in opravljanje kolesarskega izpita, je treba postaviti tudi v enoten koncept za izvajanje razširjenega programa, za katerega pa včasih laična javnost napačno misli, da je to prostovoljni del. Razširjen program v osnovni šoli ni v celoti prostovoljen. Starši učence res prijavijo v podaljšano bivanje, vendar je to strukturirana dejavnost, pri kateri je treba dosegati določene cilje, tudi z vidika vzgojnega delovanja. O tem smo se že pogovarjali z ravnatelji in odprli razpravo o podaljšanem bivanju. Prepričan sem, da bo ministrstvo to sistemsko uredilo, če bomo te stvari dobro uskladili in bo pripravljen vzdržen model. Seveda pa bo to od šol terjalo določeno spremembo načina učenja oziroma izvajanja razširjenega programa.
Ali to pomeni celodnevno osnovno šolo?
To ni obvezna celodnevna šola in pri nas tudi ni diskusije o tem. Čas, ki ga otroci preživijo v šoli, pa je daljši, kot je bil včasih. Poleg interesnih dejavnosti, ki smo jih že imeli, smo v tem času vpeljali obvezne izbirne predmete, s spremembami zakonodaje tudi neobvezne izbirne predmete. Zato se čas obveznega bivanja v osnovni šoli povečuje.
Kaj pa to pomeni za učitelje podaljšanega bivanja?
Mislim, da znamo razširjeni program v šoli oblikovati tako, da ne bomo drastično posegli v kadrovsko strukturo šol. Najbrž pa je nesprejemljivo, da strokovnjaki, kot so učitelji, v določenem času opravljajo samo varstvo, verjetno bi s to skupino otrok, ki ne obiskuje posameznih dejavnosti, opravljali tudi kakšne druge oblike aktivnega učenja. To pa ni nujno pouk, lahko je raziskovalno delo, različne vrste aktivnosti, ki otroke pripravljajo za določene veščine. V šolstvu prepogosto govorimo samo o kognitivni sposobnosti otrok. Izredno pomembne so tudi socialne veščine, ki jih pridobijo, sploh v družbi danes, ko so otroci za računalniki, se igrajo z mobilnimi telefoni in so čisto zadovoljni sami s seboj v svetu igric in spleta, ki ponuja vse mogoče.
Učitelji podaljšanega bivanja pravijo, da so otroci po pouku že tako utrujeni, da je bolje, če jim ponudijo bolj sproščujoče dejavnosti in jim ni treba veliko razmišljati.
Tu bi morali razmisliti o organizaciji. Nekatere šole že imajo zelo dobre rešitve. Ni vedno nujno, da s poukom začnemo ob osmih in ga imamo po urniku v klasični obliki do 12. ure, potem pa izvajamo druge dejavnosti, denimo izbirne predmete ob dveh, ko so otroci že utrujeni. Razmišljati bi morali o rahljanju stroge organizacijske strukture šole. Zavedam se, da je veliko bolj enostavno o tem razpravljati na načelni ravni, kot pa pripraviti konkretni izvedbeni model. Mislim pa, da te možnosti so in v tem kontekstu je tudi enovit program osnovne šole. Veliko je tudi vprašanj glede heterogenih skupin pri tujem jeziku, ker imajo otroci različna predznanja. To so ta strokovna vprašanja, ki jih rešujemo in mislim, da bomo v šolskem letu, ki prihaja, izdelali koncept in tudi že predloge izvedbenih modelov v sodelovanju z ministrstvom in šolami. Tako bi lahko septembra 2017 nekatere novosti že uvedli. Sicer pa Slovenija ni med tistimi državami, ki bi imela najbolj obremenjene otroke, učence in dijake. Zato pa je treba iskati oblike, metode in didaktične pristope, ki ne bodo vplivali na utrujenost. Vemo, da ko ima nekdo motiv in dela stvari z veseljem, je tudi bolj produktiven in manj utrujen.
Se spreminjanje enovitega kurikula nanaša tudi na splošne srednje šole?
Nekaj podobnih problemov imamo tudi v gimnazijskem programu. Predlagamo spremembo gimnazijskega programa na treh področjih, kar je bilo v preteklosti preverjeno s poskusom: uvajanje nivojskosti, možnost izbirnosti in fleksibilnost. Nekaj od tega je bilo pripravljenega že leta 2006 in sprejetega v 2007, potem pa so spremembe v gimnazijskem programu ostale zgolj na ravni posodobitve. Zdaj pa gre za neke vrste prenovo. V nekaterih programih imamo še vedno po dve uri, tri ali štiri ure na teden pri posameznih predmetih, vsak teden, čez celotno šolsko leto. Predlog, ki smo ga prediskutirali s šolami in ministrstvom, gre v smeri, da bi imeli na letni ravni predpisan določen obseg ur v programu. To bo šolam omogočalo bolj fleksibilno organizacijo izvedbe posameznih predmetov, tudi vsebinsko, ne samo organizacijsko. Mogoče bo uvesti projektno delo in sodobnejše pristope učenja in poučevanja. Pogovarjamo se o nerazporejenih urah. Eno so ure, ki so namenjene pripravi na maturo do maturitetnega standarda za predmete, ki v obveznem delu programa tega ne dosežejo. Drugo so nerazporejene ure na podlagi interesa in ponudbe šole in ta del želimo okrepiti. Hkrati pa želimo obvezne izbirne vsebine – program splošne gimnazije jih ima v 1., 2. in 3. letniku po 90 ur in v 4. letniku 30 ur, to pomeni skupaj 300 ur – bolj povezati z vsebino gimnazijskega programa in njegovimi cilji. Tako bi dosegali višje standarde in bi to pomenilo enovitost izobraževanja. Sicer pa imamo v Sloveniji enovit kurikul samo na področju predšolske vzgoje, v osnovnih in srednjih šolah pa imamo programe, učne načrte za predmete in smernice. Vendar ne bomo pripravljali osnovnošolskega in gimnazijskega kurikula, gre za urejanje nevralgičnih področij, ki so nastlala v zadnjih letih. Na drugi strani pa delamo s šolami ravnatelji in učitelji na uvajanju novih metod učenja in poučevanja.
Med zelo zahtevnimi nalogami je tudi oblikovanje predloga za izboljšanje inkluzivnega okolja v celotni navpičnici do visokošolskega izobraževanja, ki med drugim predvsem ugotavlja, kaj otrok potrebuje, da je vključen in uspešen, kar pa je verjetno povezano z omenjenimi nalogami?
V sodobnih pedagoških teorijah je vedno bolj poudarjena personalizacija, se pravi prilagajanje učnega okolja učencem, če smo prej govorili le o individualizaciji in diferenciaciji. To je na nek način povezano tudi z inkluzijo. Pri izvajanju dejavnosti pouka in drugih oblik učenja in poučevanja moramo vendarle upoštevati zmožnosti, potrebe in želje otrok, ne zgolj na kognitivnem delu, in je zato treba prilagoditi učna okolja.
S tem je povezana tudi evalvacija in predlog dopolnitev modela vključevanja migrantov v sistem vzgoje in izobraževanja. Kako bo to potekalo?
Gre za več različnih skupin otrok, ki prihajajo v šolo. Že v preteklosti smo imeli v šolah veliko otrok migrantov, predvsem ekonomskih, kar pomeni, da so bili v Sloveniji tudi njihovi starši in niso bili pod mednarodno zaščito. Zdaj prihajajo mladoletni otroci brez spremstva in jih je kar nekaj v Sloveniji. Imamo tudi otroke staršev, ki so prosilci za azil, pri katerih pa gre za številne razlike v kulturi in jeziku, zato skupaj z ministrstvom za izobraževanje in drugimi ministrstvi pripravljamo modele vključevanja. V zadnjem času smo zelo aktivno sodelovali pri pripravi postopka vključevanja otrok migrantov brez listin v srednjo šolo. Problem je tudi jezik, zato so v pripravi moduli za poučevanje jezika. V osnovni šoli nastaja pripravljalnica, ki bo otroka pripravila, da se vključi v izobraževanje, od tam naprej pa bo nadaljevanje. Naši kolegi so v različnih delovnih skupinah, ker se pripravlja metodologija, ki bo šolam v pomoč pri delu s posameznimi skupinami.
Imate morda podatke, koliko je otrok migrantov in koliko jih pričakujemo?
ZZS teh podatkov ne zbira. Kot vem, smo v preteklem šolskem letu imeli med 2500 in 2700 otrok migrantov po Sloveniji. Po begunskem valu in uresničevanju sporazuma pa imamo nekaj čez 30 otrok z mednarodno zaščito, ki se bodo všlolali. Številke so relativno majhne v primerjavi z otroki migrantov, ki so že vključeni v šole. Pripravljen je tudi že program učenja slovenskega jezika, tudi za srednjo šolo. Maja jih je bilo denimo 39, saj odhajajo in prihajajo. Ta skupina je resnično najbolj ranljiva. Pri všolanju otrok z mednarodno zaščito se neposredno vključijo državni organi. Vendarle pa moramo upoštevati tudi drugo skupino, pri kateri pa država neposredno ne sodeluje. Ekonomski migranti, ki pridobijo začasno ali stalno bivališče, se morajo neposredno obrniti na šolo. Ker so bili razpršeni po vsej Sloveniji, o tem nismo veliko razpravljali. Res pa je, da smo pred leti imeli več migrantov iz nekdanjih republik Jugoslavije in tudi jezik ni bil tako velika ovira. Po podatkih, ki jih dobivamo iz šol, imamo veliko albansko govorečih ekonomskih migrantov, pri katerih sta jezik in druga kultura že ovira. Pri migrantih iz arabskega sveta pa je poleg jezika pogosto problem tudi pisava. Potrebna je posebna skrb pri začetnem opismenjevanju. Tudi znotraj te skupine so razlike, saj je za nekatere to le prehodno obdobje, ker odidejo. Med njimi je tudi nekaj otrok brez spremstva, ki imajo sorodnike v zahodni Evropi. Nekaj jih bo pa zagotovo ostalo.
Po podatkih iz mednarodnih raziskav, kot so Pisa, Timss in Pirls, naši šolarji v šolo ne hodijo radi. Osnovnošolski osip je 1,5 odstotka, srednješolski pa dobre 4 odstotke. Kaj želite doseči z analizo stanja in metodologijo spremljanja opuščanja šolanja?
Pomembno je delo z vsakim otrokom, kljub temu da je Slovenija med evropskimi državami, ki imajo najmanjši osip. Nimamo pa še natančne metodologije, kaj pri nas pomeni opuščanje šolanja. Pomembno je, da vemo, koliko je takih, ki se vpišejo v gimnazijski program in šolsko leto končajo v poklicnem; ali pa se vpišejo v gimnazijski program in prvega leta ne končajo, nato pa se prepišejo na srednjo strokovno ali poklicno šolo. Po statistiki šolanja niso opustili. Če bi imeli natančno izdelano metodologijo, ki bi ugotavljala, ali so šli na trg dela ali so doma in ne iščejo zaposlitve, ali pa čakajo na drug vpis v šolo, bi na osnovi teh podatkov dosti lažje načrtovali aktivnosti na področjih poklicnega usmerjanja ali pa prilagajanja in iskanja določenih programov za te otroke. Imamo že program PUM, projektno učenje mladih, po katerem so se eni vračali v sistem izobraževanja, drugi pa so vstopili na trg dela, ki je bil zelo uspešno ocenjen tudi v evropskem prostoru. Takšne analize s pomočjo dobre metodologije omogočajo strateško načrtovaje aktivnosti za posamezne skupine otrok.
Res pa je, da nekateri otroci radi hodijo v šolo, drugi ne, včasih tudi v javnosti šolo prikazujemo kot nujno zlo. Šola je prostor, kjer se poleg neprijetnih stvari, tudi življenje ni vedno prijetno, dogaja tudi veliko prijetnih. Naša skrb je poskrbeti za spodbudno učno okolje. Odgovornost širše javnosti je, da brez kriterijev ne prikazuje šole v slabi luči, treba je poudariti, da je slovenska šola v primerjavi z evropskimi dobra. Stvari pa nikoli niso tako dobre, da jih ne bi bilo mogoče še izboljšati.
To je odvisno tudi od tega, s katerimi državami se primerjamo.
Pa tudi, na katerih področjih. Posploševanja so vedno nevarna. Pogledati je treba podrobnosti. Zavedamo se, da se šolski prostor težko tako hitro prilagaja vsem spremembam, ki nastajajo v družbi danes. Šola se ne more primerjati s trgom. Zagotovo pa smo vsi skupaj v izobraževanju, skupaj z učitelji, poklicani, da naredimo šolo in program zanimiv, okolje pa spodbudno za otroke. Pomembno je, da smo v Sloveniji vendarle drugače začeli pojmovati znanje in učenje. V javnosti vse večkrat slišimo, kako je pomembna dodana vrednost, kako pomembno je znanje za uspeh na trgu dela in v globalni konkurenci. To posredno vpliva tudi na mlade.
Hkrati pa praksa kaže, da v trenutnih razmerah znanje ne zagotavlja tudi službe. To pa mladih ne motivira za izobraževanje in pridobivanje znanja.
To je res, to je vprašanje širše nacionalne politike. Verjetno nihče nima konkretne rešitve, ker gre za nek proces. Trdno pa sem prepričan, da šola ne bo nikoli več izobraževala za trenutne potrebe na posameznih delovnih mestih pri delodajalcih. Zaradi hitrega tehnološkega razvoja pa gre v šoli za nek proces, zato se pogovarjamo o veščinah in kompetencah. Pomembna je široka temeljna izobrazba. Če imamo dovolj široko izobražen profil z dovolj širokimi znanji, bo mogoče bistveno hitreje pridobiti znanja in poklicne kompetence na posameznem področju, kot pa če ozko usposabljamo do visoke stopnje izobraževanja, kjer je preusmeritev težja. Tehnološki razvoj bo zagotovo imel podoben trend. Nihče ne zna napovedati, kaj bo čez 10 let. Velikokrat slišimo, da je potrebno pristopiti k podjetnosti, kar zveni kot fraza. V šolskem prostoru jo razumemo kot razvijanje sposobnosti kritičnega mišljenja, ustvarjalnosti, inovativnosti. Če z metodami in oblikami dela pri učencih spodbudimo ta del, bomo povečali njihovo motivacijo in hkrati njihovo sposobnost, da se vključijo v družbo in na trg dela.
Pripravljate tudi predlog posodobljenega koncepta odkrivanja in dela z nadarjenimi otroki, učenci in dijaki. Učitelji, ki delajo z nadarjenimi učenci, pogrešajo sistematično spremljanje uspešnosti nadarjenih učencev in njihovih dosežkov v nadaljnjem izobraževanju, ali se bo to spremenilo?
Imamo koncept za odkrivanje in delo z nadarjenimi iz leta 1999, zato smo se tudi lotili prenove. Ni dovolj samo odkrivanje nadarjenih, zelo pomembna je tudi strategija dela z nadarjenimi učenci. Učitelju morda veliko pomeni povratna informacijo o dosežkih njihovih učencev. Ampak na dosežke učenca vplivajo še mnogi drugi dejavniki. Zato menimo, da je na državni ravni smiselno razviti mehanizem za spremljavo. Pričakujemo kakšen razvojni projekt, financiran iz evropskega socialnega sklada, kamor bi se vključil tudi zavod. Ključno je v lokalnih in regionalni sredinah združiti različne akterje, ki delajo z nadarjenimi in jih povezati s šolami. Imamo nekaj zelo dobrih primerov, ko se dijaki na posameznih predmetnih področjih pripravljajo na olimpijado. Letos smo imeli kar nekaj takšnih dosežkov. Vključijo se tudi fakultete, ki imajo še posebno na področju naravoslovja laboratorije in strokovnjake na akademski ravni, v povezavi z učitelji. Veliko lahko dosežemo. Tu so tudi različne dejavnosti izven šole. Tudi tu je pomembno vzpostavljanje spodbudnega učnega okolja, ne samo z različnimi nalogami, ampak tudi z različnimi pristopi. Z uporabo različnih učnih tehnik bi se čim bolj približali posameznim skupinam učencem. To pa ne pomeni individualnega dela z njimi, še vedno imamo skupino. Zavedam se, da tega premika ni mogoče narediti v enem letu. Skupaj z učitelji moramo iskati nove pristope.
Pri nas so po veliki prenovi šolstva ob vpeljevanju devetletne osnovne šole in strokovnih gimnazij pred 20 leti potekale evalvacijske študije, vendar pa nikoli niso bile primerno povezane in prenova ni bila ustrezno ovrednotena. Med prihodnjimi nalogami zavoda za šolstvo je razviti sistem spremljanja kakovosti v vzgoji in izobraževanju, o tem je bilo že več neuspešnih poskusov, kako bo to potekalo?
To je res. Z vprašanji, kako povečati kakovost izobraževanja, se srečujejo vse države. V Sloveniji smo dosegli konsenz, da imamo nacionalno preverjanje znanja v OŠ ter poklicno in splošno maturo v srednji šoli, kot eksterni del za kazalnike na nacionalni ravni. Samoevalvacijo pa na ravni vsake šole posebej. V prihodnjih dveh letih želimo razviti model in vzpostaviti strokovna jedra za podporo samoevalvaciji, tudi s pomočjo evropskega strukturnega sklada. Ta konzorcij vodi šola za ravnatelje, sodelujejo pa tudi center za poklicno izobraževanje, zavod za šolstvo in državni izpitni center. Številna gradiva in metodologije so bile zelo kvalitetno pripravljene v preteklih letih, so bile zelo kvalitetno pripravljene in dobro premišljene, zdaj pa je treba najti nek model, na kako bo to zaživelo. Tu je zelo pomembno izobraževanje in usposabljanje ravnateljev in učiteljev. Verjetno bo tudi ministrstvo naredilo korak naprej s sistemskimi rešitvami za razvoj kazalnikov kakovosti.
Bliža se začetek novega šolskega leta, na katerih področjih v slovenskih šolah bi po vašem najbolj potrebovali spremembe?
Sprememba je vedno odvisna od ljudi. V šolskem sistemu imamo več 10.000 različnih učiteljev. Že lani smo pripravljali gradivo za drugačne in spremenjene oblike učenja in poučevanja in verjamem, da jih bodo učitelji izvajali že v tem šolskem letu. V šoli je potrebno predvsem veliko dobre volje in delovnega elana, potem so zadovoljni učenci, učitelji in starši. Vsem želim uspešno šolsko leto.
