Dunajski ples duhov

»Zorana?« je bil presenečen Uberjev šofer za volanom novega lexusa. »Da, Ibrahim,« sem mu odvrnila in zdrsnila v usnjen sedež. Poznava se zato, ker ime voznika oziroma stranke izpiše Uberjeva aplikacija. »Kako si?« me je vprašal po srbsko in najino dvajsetminutno druženje se je v hipu umestilo med dve nekdanji cesarstvi, ki ju ni več, ­čeprav sva midva še vedno del teh dveh imperijev.

Ibrahim je bil rojen v Ankari. Čeprav že 43 let živi na Dunaju, se še vedno predstavlja kot »Türke«. Takoj je hotel vedeti, od kod sem, mojo radovednost o njegovem skromnem znanju srbskega jezika (z zelo natančno izgovarjavo) pa je potešil z zgodbo o sosedu Zoranu in številnih drugih priseljencih iz Srbije, s katerimi je, kot je povedal, hodil v vrtec in šolo, zdaj pa z njimi živi v isti hiši.

Bi morala posebej omeniti, da so ga ti sosedje naučili pravilno in učinkovito uporabljati kletvice? Ko sem ga vprašala, kako se počuti na Dunaju, mi je odgovoril z jezikovnim koktajlom, ki ne potrebuje dodatne začimbe: »Lep je Dunaj, a j..i ga, arbeit, arbeit, arbeit!«

Tri otroke ima na fakulteti, mi je povedal, kar pomeni, da za družinskega očeta ni kaj dosti počitka. Čeprav je na moje vprašanje, kaj meni o turškem predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu, dvignil palec in v srbskem jeziku rekel »dober!«, se ne namerava vrniti v rojstno mesto, iz katerega je odšel, ko je imel komaj tri leta. Turčija je »lepa, dobra«, je rekel v srbščini, vendar »ima Ibrahim rad to cesarstvo, saj je od otomanskega ostal samo še prah«.


 

Ples nacistov

Smejal se je in čakal na moj komentar, nato pa mi v nemščini pojasnil, zakaj mora voziti po malce daljši poti. »V prvi četrti imajo ples nacisti. In to je problem!« je rekel. Mislil je na letni ples skrajnih desničarjev v zimskem dvorcu Hofburg, ki je v petek, 25. januarja, znova odprl vrata članom in privržencem Svobodnjaške stranke Avstrije (FPÖ) in voditeljem skrajne desnice iz drugih držav. Zaradi tega je šlo na ulice skoraj deset tisoč ljudi, ki so zahtevali, naj prenehajo prirejati tako imenovani »ples akademikov« in »nacistom ne dovolijo, da bi zavladali«. Razbitih je bilo nekaj izložb, bilo je nekaj prerivanja in ustavili so promet, dokler se ni vse umirilo.



»Zakaj?!« je razburjeno vzklikal Ibrahim in očitno razmišljal o tem, zakaj se desničarji zbirajo v srcu Dunaja, v katerem živijo državljani iz 181 držav in katerega največja moč je prav v tej svetovljanski raznolikosti. Morda je hotel vprašati, zakaj je FPÖ – katere prvi predsednik Anton Reinthaller je bil kmetijski minister v nacistični vladi in oficir SS – sploh članica koalicijske vlade, ki vodi državo, katere vzpon, tako gospodarski kot splošni, se je opiral prav na migracijo.
 

Lekcija strpnosti

Od 1,88 milijona prebivalcev avstrijskega glavnega mesta jih ima 73 odstotkov avstrijsko državljanstvo, sledijo priseljenci s srbskimi potnimi listi. Če računamo po poreklu, je okoli 100.000 Dunajčanov srbske krvi, njihovo prisotnost je mogoče občutiti po marsičem – po restavracijah s srbskim pasuljem in pleskavicami pa tudi po neredkih razstavah, posvečenih zgodovinskim zvezam med Srbijo in Avstrijo, po srbskem jeziku, ki ga je mogoče slišati skorajda v vsaki samopostrežni trgovini in trgovskih središčih, pa tudi po številnih srbskih imenih na seznamih zdravnikov, strokovnjakov ali mestnih funkcionarjev.

»To nam ni bilo nikoli jasno,« mi je nekoč dejal vodja oddelka na AKH, največji splošni kliniki na Dunaju. »V naši bolnišnici imamo veliko Srbov in Hrvatov, zdravnikov in medicinskih tehnikov, ki med seboj odlično sodelujejo. Nikoli nismo imeli nobenega incidenta. Vedno smo se spraševali, zakaj se na svojih tleh tako sovražite in med seboj vojskujete. Zakaj doma med seboj ne morete biti ravno tako strpni?«

Težko sem odgovorila na to vprašanje. Dejstvo je, da je bil Dunaj od začetka razpada Jugoslavije tako blažilec balkanskih nacionalizmov kot oaza za begunce iz balkanske gospodarske in miselne osiromašenosti. Dunaj je postal mesto, v katerem se čistijo identitete, kjer se ljudje sprašujejo, kaj je zanje najpomembnejše. In kdo pravzaprav so.
 

Bistro na Grabnu

 V času, ko je bila vojna v Sarajevu na vrhuncu, je sedem prijateljev različnih narodnosti in veroizpovedi sklenilo, da bodo z družinami pobegnili skozi tunel in v Avstriji zaprosili za azil. Dva Srba, trije Hrvati in dva Bošnjaka. Niso privolili v to, da bi jim politika odrejala, ali se lahko še naprej družijo, še manj pa, da bi jim ukazala, naj streljajo drug na drugega. Istega dne so zapustili domove. Na Dunaju so našli restavracijo, v kateri so se ob petkih še naprej srečevali. Skupaj so trpeli. Včasih so troglasno zapeli. Vedno so tudi kaj popili na račun lastnika restavracije, Dalmatinca, ki se je sem priselil v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Nekaj let pozneje je ena družina odšla v Kanado in druga v Avstralijo. Tisti, ki so ostali, se še vedno sestajajo v bistroju na Grabnu. Ne strinjajo se o vseh vprašanjih. A so ostali prijatelji. Dunaj jim je pomagal, da so se rešili.

Od tistih časov do danes se je v tej državi veliko spremenilo. Na čelu dunajske vlade je že desetletja Socialdemokratska stranka Avstrije (SPÖ), vendar je kmalu po finančni krizi, ki je pred približno desetimi leti pretresala Evropo, rdeči Dunaj dobil primesi skrajno desnih barv. Svobodnjaška stranka Avstrije je, ko je na občinskih volitvah leta 2015 dobila 31 odstotkov glasov (socialdemokrati pa 39,5 odstotka), dobila položaj enega od dveh namestnikov župana in začela opazno širiti prostor za protiimigrantski populizem, s tem pa tudi za svojevrstno latentno napetost, ki je v cesarskem mestu prej ni bilo čutiti.
 

Se Dunaj spreminja?

Ko je pred nekaj leti prišel na podzemno železnico romunski Rom s harmoniko, nekaj zaigral, nato pa z narobe obrnjeno kapo pobiral drobiž, ga je namrščen moški z grobim glasom opomnil, da je »v tej državi prepovedano služiti denar na območju javnega prevoza«. Isti hip se je v njegov monolog vmešal starejši gospod, ki je do takrat bral knjigo, in opozoril nezadovoljnega someščana, da njegova pripomba »temelji na rasni diskriminaciji, za kar je lahko človek obsojen tudi na dveletno zaporno kazen«. Rom je medtem pobral svoj inštrument in izginil, Dunajčana pa sta še naprej nizala argumente – namrščeni gospod o redu in disciplini, profesor prava, kar je bil, kot se je pokazalo, gospod s knjigo, pa o zakonskih posledicah ­nestrpnosti.


Od takrat je minilo veliko časa. Ko sem prejšnji teden lovila ravnotežje na poledeneli ulici, s katere v nedeljo zgodaj zjutraj ni še nihče odstranil snega in ledu, me je starejša gospa »prijateljsko« opozorila, da »tisti Kubanci tam zgoraj niso odstranili ledu z asfalta«, kot da bi bili samo uslužbenci kubanskega kulturnega centra na vrhu ulice krivi za neprijetno poledico po strmini.
Odkrit šovinistični ton je bil skladen s programom svobodnjaške stranke. »Domovina za Avstrijce.« Vsi drugi so nevarnost, zlasti tisti, ki imajo na sebi katerega od znakov drugačnosti.

»Se mar Dunaj spreminja,« sem pomislila, ko sem podrsavala po jutranjem ledu, »ali ga morda samo bolje spoznavam?«
 

Vpliv na Srbijo

Avstrija je bila in je še vedno pomembna za Srbijo. Ne le da sta na Dunaju bivala Dositej Obradović in Vuk Karadžić, temveč se je iz tega mesta po različnih kanalih do Beograda širil duh razsvetljenstva in evropske kulture v času, ko je bila Srbija pod tistim drugim cesarstvom – otomanskim. Tudi danes je pomemben vpliv Dunaja, kar zadeva evropeizacijo Beograda, čeprav morda ni tako očiten. V dilemah Srbije o tem, kje je na evropskem zemljevidu, je prav Avstrija velikokrat zgodovinsko, kulturološko in gospodarsko sidro, ki balkansko deželo vleče v EU, ji da vedeti, da spada točno tja, in na različne načine pomaga ostati na poti v evropsko družino.



Trgovinska izmenjava med državama se je približala milijardi evrov, hkrati je Avstrija s skoraj dvema milijardama evrov naložb druga največja vlagateljica v srbsko industrijo (za Nizozemsko in dve mesti pred Rusijo). Dunaj se, seveda, s 47.000 evri bruto domačega proizvoda na prebivalca težko primerja z enako velikim Beogradom s štirikrat manjšim gospodarstvom, pa vendar je komunikacija med prestolnicama živahna in bogata. Čeprav so države in narodi polnoletni subjekti mednarodnih odnosov in morajo prevzeti odgovornost za vsako potezo in vedenje, se je nekako vsililo vprašanje, koliko je dejstvo, da je Svobodnjaška stranka Avstrije privlačna za Srbe, ki živijo v tej državi, nevarno za politično zdravje Balkana, in koliko je prav krepitev te politične opcije pogubna za evropsko perspektivo Srbije, ki je tudi sama pod (donedavno radikalnimi) desničarji.

Na mestnih in pokrajinskih volitvah, ki se bile oktobra 2015, je velik del Srbov na Dunaju glasoval za FPÖ, ker so jim iz Beograda in Republike Srbske sporočili, da je vodja te stranke Heinz-Christian Strache (dve leti pozneje je postal avstrijski podkancler) »resnični prijatelj srbskega naroda«. Ko je FPÖ leta 2017 vstopila v koalicijo z Avstrijsko ljudsko stranko (ÖVP) Sebastiana Kurza, je poslanec te stranke v dunajskem parlamentu Nemanja Damnjanović, ki je očitno srbskega rodu, zatrdil, da bo nova avstrijska vlada Srbiji veliko bolj naklonjena od predhodne in da ji bo pomagala, da bo med pogajanji za vstop v EU ohranila enakopraven položaj.

Ta vzajemna naklonjenost med avstrijskimi svobodnjaki in srbskimi naprednjaki bi bila strašljiva, če ne bi bila absurdna. Prav tako, kot je absurdna Ibrahimova ljubezen do Erdoğana in, seveda, Vladimirja Putina. Ob omembi Putinovega imena je Turek stisnil tri prste in se z njimi dotaknil ustnic. »Pravi junak!« je dejal po srbsko, nato pa po nemško dodal, da kljub vsemu še obstajajo velikani, ki se lahko postavijo po robu »tistim, ki hočejo kolonizirati svet«. Kdo so ti, me je zanimalo, Ibrahim pa je dvignil desno roko z volana športnega lexusa, oblečenega v usnje, in z gestikuliranjem poudaril, koga ima v mislih. »Amerika, EU!«

Edini kolonizator v teh naših časih je kapital. Zato je tudi Ibrahim na Dunaju, zato so na Dunaju vsi njegovi prijatelji Srbi, ki so ga naučili, kako s kletvico dopolniti stavek, da je poudarjena ključna poanta. Zato je brez smisla, kar govorijo Strache in njegovi somišljeniki, ki se vsako leto zberejo na plesu v Hofburgu.­ Dunaju ne pristajajo temna ­enobarvna oblačila.
________

 Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene ­informacije in stališča.