Odprl je vrata, zadržan in miren, in mi brez odvečnih besed pokazal prostore za goste. V levem krilu hiše ima dva apartmaja z lastno kopalnico. Hiša je mediteranska, bela, ne prevelika, ne arhitekturno ali oblikovalsko izstopajoča.
Srečava se v kuhinji, kjer misleč, da bom jutro v neznanem okolju preživela v zadnjih pripravah na pogovor, mrzlično iščem kavo. V kratkih hlačah Diesel in majici, s skuštranimi lasmi, je videti še bolj deški, nekako ranljiv v svojem svetu. Dobro jutro. Kje imate kavo, rečem, rahlo zmedena v tej nenadni intimi.
Ne pijem kave, mirno reče. Ne? Ne, nikoli mi ni bil všeč okus, in potem se nisem navadil.
Tam je aparat za espresso, in odprta vrečka barcaffeja, ki ga je od prejšnjega obiska pustilo njegovo dekle. Lahko si ga naredite, jaz tega ne znam.
Za zajtrk si običajno naredi umešana jajca in zmečka polovico avokada. Brez kruha ali sira. Boste vi tudi? Za beljakovinske zajtrke se je odločil, ko je opazil, da so se zaradi stresa začeli nabirati kilogrami. Če bi bilo po njegovem, bi itak ves čas jedel pico, se skoraj opravičujoče nasmehne. Res imam rad pico. In sladoled.
Zunaj za stekleno steno vabi podoba mediteranske vile, prizor iz filma. Gladina bazena z modrimi ploščicami je gladka kot ogledalo, nikjer nikogar, agave in oleandri mečejo senco na ležalnik, ki je tam kot obljuba miru in ležernosti. Ker malteška vročina še ni zares pritisnila, zajtrkujeva na terasi. Po tleh švigne martinček, pravzaprav posebna vrsta, ki živi samo na Malti, endemit.
O čem ste sanjali kot otrok, rečem, kar tako, med zajtrkom, ker je lepo jutro in ker me to res zanima. Hm. Zanimali so me dinozavri, letala in vesolje, tega se spomnim. Menda sem kot otrok ure in ure lahko strmel v knjige, v katerih so bili naslikani planeti, in sanjaril, da bom nekoč odpotoval tja.
V šoli ni imel težav, a če bi se opisal, takrat, bi rekel, da je bil bolj upornik. V kakšnem smislu? Tako, da se ni uklanjal avtoritetam, da je mislil s svojo glavo, da ni šel s tokom kot večina.
Z računalniki se je srečal v šestem, sedmem razredu osnovne šole. Takrat so bili redkost, celo luksuz. Odraščal je v skromni družini, reče, mama je bila prodajalka, oče dela v Savi v Kranju. Prva stvar, ki nas je takrat, mulce, zanimala, je bila, da bomo lahko enkrat programirali svoje igrice. Vpisal se je v krožek računalniškega programiranja, kjer je hitro ugotovil, da za programiranje nove računalniške igre potrebuješ več znanja, zagrizel se je, hodil na državna tekmovanja v programiranju, hotel vedeti več.
Programski jeziki, na katerih se je učil, so bili veliko bolj primitivni, kot so danes, treba je bilo poznati več osnov. Logično je bilo, da je šel na srednjo računalniško, potem na fakulteto za računalništvo in informatiko. Nisem zdržal več kot dve leti, se nasmehne. Hitro je začel delati ob študiju, kot programer v različnih podjetjih, v Kliki dve leti, kratko obdobje na Pop TV, povsod mu je po določenem času postalo dolgčas, iskal je nove izzive.
Bilo je enkrat pri osemnajstih, ko si je obljubil, da bo naredil vse, da mu od tridesetega leta ne bo več treba delati. Kako to mislite? Postavil sem si cilj, mirno reče. Veliko ljudi si postavi tak cilj, redkokdo ga uresniči, rečem. To je zato, ker ljudje mislijo, da so si postavili cilj, a je to bila samo želja, se nasmehne. In govori o odrekanju, o stresu, o tem, da je bil cele dneve za računalnikom, da je minilo desetletje, ko v resnici sploh ni živel.
Tudi to trgovanje in investiranje in vse. Pride dan … kot je bil recimo danes. Delnica Googla zraste za deset odstotkov. Danes sem zaslužil milijon. A hkrati imam občutek, da nisem naredil nič. Ležal sem na kavču in surfal po spletu.
Je takoj vedel, da so kriptovalute prihodnost? Seveda ne. Prvi, ki mu je poslal link, je bil njegov sodelavec Sebastjan Trepča, še v času, ko je delal za njegovo podjetje v Londonu. Malo je pobrskal po tej spletni skupnosti, ki je bila takrat še v povojih, zdela se mu je bolj nekakšna hipijevska finta kot kaj resnejšega. Neki entuziasti pač, ki hočejo uvesti paralelno valuto. Kmalu je pozabil na to. Čez tri mesece ga je spet nekdo opozoril. V tistem času je vrednost kriptovalute zelo zrasla. Takoj ga je začelo zanimati.
Potem se je lotil raziskovanja, kako ta stvar deluje tehnično, začel je rudariti bitcoine. Kaj je videl v tem? Zgolj zaslužek? Najbolj ga je pritegnilo, da je imel bitcoin potencial, da se postavi po robu celotnemu finančnemu sistemu. Zadeva se mi je zdela malo pobalinska, se nasmehne.
Treba je bilo kupiti pravo konfiguracijo računalnika, ki bi bila idealna za rudarjenje. Takrat je to pomenilo predvsem dobre grafične kartice. In tu se začne zgodba s poslovnim partnerjem Nejcem Kodričem.
Rudariti bitcoine, zanimiv izraz. – Morda je rudarjenje res malo ponesrečen izraz, se nasmehne. S tem, ko rudariš, v bistvu sodeluješ v celotnem omrežju, in tako prispevaš procesorsko moč svojega računalnika v celotno omrežje. Več ljudi prispeva procesorsko moč, težje je teoretično ponarediti bitcoin.
Še vedno ne razumem čisto – kako zrudariti bitcoine, kako prideš do njih? Algoritem je nastavljen tako, da vsakih deset minut nastanejo novi bitcoini, to je časovno določeno vnaprej, torej, koliko jih nastane vsakih deset minut, vsaka štiri leta se to prepolovi, potrpežljivo razlaga. Začelo se je s petdesetimi bitcoini na vsakih deset minut, vsaka štiri leta iz petdesetih petindvajset in tako naprej, dokler ne bo zrudarjenih vseh 21 milijonov.
Malteško sonce je začelo pripekati. Nič jutranjega plavanja, vprašam, ko na teraso iz televizije v hiši prodirajo glasovi finančnih strokovnjakov, evforične napovedi rasti tečajev.
Skomigne z rameni. Ni mi do tega. To je bolj za prijatelje, ki pridejo na obisk. Ne vem, kdaj sem šel nazadnje v bazen, ga pa rad gledam. Tako kot rad gledam morje, pa mi ni treba vanj, da bi v njem užival.
Carpe diem je nova rubrika v sobotnem Delu, v njej bomo vsak teden predstavljali portrete prebojnikov, ljudi, ki so zaljubljeni v svoj poklic, ki so uspešni, zanimivi, drugačni. Podjetnike, umetnike, športnike, založnike, znanstvenike, ne samo iz Slovenije, tudi iz sveta. Zgodbi o kriptomilijonarju Damianu Merlaku bodo sledili portreti chefinje Ane Roš, Bei Daa, enega največjih kitajskih pesnikov, performerke Marine Abramović in mnogih drugih. Dobro in napeto branje vas čaka vsako soboto v Delu in ob nedeljah na delo.si.
Kje je torej parkiran ta znameniti beli avto tesla, ki smo ga lahko videli na instagramu, rečem. To je bil model S, prvi resni tesla, se nasmehne. Prodal sem ga, skomigne. Tukaj ga ne potrebuje. Ko pridem sem, potrebujem umik, odmik od vsega. Cele dneve sem v hiši in delam. Kadar me obiščejo prijatelji iz Slovenije, se v Valletto zapeljemo z uberjem.
In če bi se zdajle vseeno zapeljala v Valletto, rečem. Tako, za dobro zgodbo. Malteški vitezi, srednji vek, te stvari. Zareži se. Če je treba. Z aplikacijo naroči uber. Čez pet minut je voznik Tony že pred hišo.
Središče Vallette z monumentalnimi pročelji in srednjeveškimi ulicami puhti od vročine. Vrhunec sezone je, zdi se, da so vsi bari in kavarne zasedeni.
Slovensko javno mnenje vam je načeloma zelo naklonjeno, ste kot nekakšen rešitelj propadajočih hotelov, Robin Hood, ki vlaga v slovenski turizem, rečem, ko si izboriva malo mizico na terasi italijanskega bara Cafe Teatro. Ah, saj ni tako hudo, se smeje.
Kot da ljudje v vas zaznavajo nekakšno iskrenost, tudi odsotnost strahu?
Mogoče je to zaradi tega, ker mi je vseeno, kaj si kdo misli. Vam je res? Morda sem se narobe izrazil, se popravi z nasmeškom. Ni mi treba ugajati nikomur. Zakaj bi? Na moj posel pač to ne vpliva. Ni mi pa čisto vseeno, če bi si ljudje mislili kaj zelo slabega o meni, kar ne bi bilo res.
Popolnoma jasno mi je, da ko bo ta članek objavljen, bo od recimo sto ljudi, ki bodo to prebrali, vsaj deset takih, ki bodo mislili, da sem prevarant. Ljudje ne poznajo tipa posla, s katerim se ukvarjam, zakaj bi jim to zameril.
Kako zaznava ta svet, ki ga mrežijo družbena in družabna omrežja, kjer novi milijonarji postajajo tako imenovani influencerji, vplivneži? – Mislim, da to nima takega vpliva na družbo, kot bi nekateri hoteli predstaviti. Je pa res, da nove generacije bolj nekritično sprejemajo vse, kar jim ponudijo mainstream operaterji. In algoritmi, ki zaznavajo njihove želje in potrebe, jim ponudijo še več tega. Ni več uporništva, ljudje so postali bolj vodljivi.
Sam družabne medije uporablja predvsem za zabavo, pravi. Mislim, da ne objavljam stvari zato, da bi se napajal pri lajkih, včasih na instagram story dobim kak feedback od prijateljev, potem se iz tega razvije debata. Mislite, da ste čisto imuni na povečano medijsko pozornost, ki se je zgodila, sploh po odprtju prvih apartmajev?
Ne vem, ali sem imun ali ne, vem pa, da je nekaj zabava in nekaj je promocija. O zadnjem primeru objav o hotelih v Bohinju lahko rečem, da je veliko gostov prišlo tudi zato, da bi videli, kaj je zdaj to. Apartmaji Triglav so ves čas polni. Jeseni, ko se pogodba z najemnikom izteče, bomo začeli prenavljati še hotel Bohinj, obnovljen bo do naslednje sezone.
In Zlatorog? Mislim, da bomo za Zlatorog realno potrebovali tri leta. Za zdaj imamo nekaj birojev v ožjem izboru.
Mislite, da ste preskočili tisto obdobje, ko bi vas to, da imate lahko vse, odneslo? Kaj je sploh vse? vpraša. Jahta? Je ne rabim. Vila ob morju? Zasebno letalo? Divje zabave? Saj pozna podatek, da osemdeset odstotkov športnikov z velikimi zaslužki v petih letih bankrotira? Ja, poznam te stvari. Vas je tega strah? – Ne. Kaj počnem ali kaj bom počel z denarjem, je moja odločitev. Zakaj bi me bilo strah, če to lahko nadzorujem? Kaj pa, če tega ne boste mogli več nadzorovati? Ah, tega pa ne verjamem, se nasmehne.
Če se mi bo zahotelo, lahko s tem denarjem naredim karkoli. A če bom naredil in počel karkoli, pomeni, da mi bo to ustrezalo. In se bom še vedno imel dobro. Zakaj bi me bilo potem tega strah? Dejansko živi razmeroma običajno življenje, potuje v ekonomskem razredu, razen na čezoceanskih letih, takrat si seveda vzame karto poslovnega razreda.
Kaj ste naredili za prvi milijon? Kako ste presenetili svojo družino? Nimajo pretiranih želja, ne pričakujejo preveč. Mami je pomagal odpreti trgovino, pove. Prej je delala kot prodajalka v nekem podjetju, vemo, kakšne so plače prodajalk, trgovino so zaprli, izgubila je službo, in potem smo se odločili, da tisto nepremičnino vzamemo v najem. Tam ima zdaj svojo trgovino s hišnim tekstilom, brisače, odeje, preproge. Srečna je. Vse življenje to rada počne.
Če bi nekdo od mojih bližnjih imel resne težave, je po mojem vsem jasno, da sem tukaj in da lahko pomagam. Ampak če posojaš in daješ kar vsevprek, to prinese več težav kot koristi. Tudi za tistega, ki dobi. Tega se naučiš. Pri ljudeh je pač tako ... Ljudje začnejo stvari pričakovati in to jih spremeni.
Če sva že v uberju, lahko skočiva še v Mdino, najstarejše mesto na otoku, predlaga. Mdina, kot obzidana trdnjava, kulisa številnih spektaklov, kot bi vstopal v srednji vek. Preteklost ga sicer ne privlači preveč, reče, ko stopava po ozkih ulicah. Diši po srednjem veku. Naključno vstopiva v restavracijo, neobičajna arhitekturna rešitev, s terasami, vpetimi med ostanke obzidja in cerkve, po gneči sodeč priljubljeno zbirališče turistov.
Vino? Rdeče? je galanten natakar. Pokima, izbiro prepusti kar natakarju; malo odsotno pogleda jedilnik, naroči v hipu, kot da ne bi hotel izgubljati časa.
Kaj ste to naročili, rečem, ko dobiva na mizo velik pladenj najrazličnejših hladnih jedi. Ne vem, v jedilnem listu piše malteški krožnik. Narezani koščki klobasic, olive, fižol v treh agregatnih stanjih in oblikah, tri vrste sira, posušeni paradižniki, vložene čebulice. Očitno je to lokalna posebnost, reče. Ni kakšen poseben gurman, pravi, niti ni prevelik oboževalec slow fooda. Rad jé preprosto in dobro. Saj je samo hrana. Bistveno je, da je okusna. In da si v dobri družbi.
Okušava primarne okuse srednjega veka, ko se ozrem po restavraciji, za lesenimi mizicami sedijo večinoma mladi ljudje, mladenič za sosednjo mizo stisne roko dekletu in jo pogladi po laseh.
In ljubezen, rečem nenadoma, a ga to ne zmede. – Kaj, ljubezen? Se ljubezen z denarjem spremeni? – Mislim, da ne. Če govorimo o ljubezni v najvišjem smislu. Ampak kaj za vas pomeni ljubezen v najvišjem smislu? O tem so govorili veliko pametnejši od mene. Če me pa sprašujete o dekletih, je zdaj kandidatk gotovo več. Ne bi bilo niti logično, da bi jih bilo manj, se ironično nasmehne. Ima dekle, lepo, pametno, ustvarjalno, samosvojo. A o tem ne bova za medije, malo skrivnosti ne škodi.
In potem ga vprašam tisto, kar sem ga na različne načine večkrat ta večer. Kako se sooča s težo denarja, s tem, da bi lahko imel vse, kar bi si zamislil, a da hkrati ne proizvaja, ne ustvarja ničesar oprijemljivega? Že res, hotele v Bohinju, a to je manjši delež njegovega premoženja. Me razumete, rečem. Vprašanje smisla?
Pokima, še preden nadaljujem. Si kdaj želite, da bi investirali v projekte, za ohranitev okolja, oceanov, iskanje novih obnovljivih virov energije, karkoli, zaradi česar bi imeli občutek, da vračate družbi?
Ja, s tem imam določen problem. Intimno. Imam projekte, ki so oprijemljivi. To so hoteli v Bohinju, projekt z Juretom Repanškom. Tu je tudi posebna baterija, ki jo razvijava z elektroinženirjem Romanom Bernardom, ampak v vse te projekte nisem aktivno vpleten. Še vedno je občutek, da sem samo investitor. Samo koordiniraš ljudi, ki to delajo zate, imaš ideje, sprejemaš njihove ideje, jih nekako vodiš, saj drugače ne gre.
Tudi to trgovanje in investiranje in vse. Pride dan … kot je bil recimo danes. Delnica Googla zraste za deset odstotkov. Danes sem zaslužil milijon. A hkrati imam občutek, da nisem naredil nič. Ležal sem na kavču in surfal po spletu.
Razumete, kaj hočem povedati? Upam, da bom kmalu našel projekt, v katerega se bom bolj vključil v vseh smislih. V čem je sploh težava, me zanima. Saj pravim, zanimajo me alternativni energetski viri, elektrika. Potujem po svetu, se srečujem z ljudmi, iščem, raziskujem. Težava je v tem, da v resnici v en sam projekt ne morem vstopiti z vsem svojim premoženjem, reče preudarno. Kateremukoli drugemu projektu, v katerega sem vložil recimo pet odstotkov svojega premoženja, pa ne morem posvečati osemdeset odstotkov svojega časa. Zakaj pa se ne bi z dušo in srcem posvetili projektu, ki bi zavzel osemdeset odstotkov vašega časa in denarja? Ker bi začeli izgubljati? vprašam. – V najslabšem primeru bi začel izgubljati, ja. V najslabšem primeru začneš izgubljati samega sebe, mi uide, ni to najslabše? Je. To reče tako preprosto, da nimam več vprašanj. Kot po tihem ukazu odpijeva vsak svoj požirek vina.
Mu ne bo žal, da bo zapustil Malto in se kar preselil v Dubaj? Ne, zakaj? Malta bo še vedno tukaj, nikamor ne bo šla. Že že, ampak kako pride človek do tega, da tako racionalno zapušča prijatelje, mesta, domove, ne da bi ga to posebej ganilo? Ko se je prvič selil iz Slovenije, je bilo stresno, ni bilo fino. Zakaj se zdaj seli v Dubaj? Zakaj ne recimo London, New York? Ker čuti, da je Dubaj mesto priložnosti. Ker je tam vznemirljiva energija, nekaj novega.
Kakšna je v resnici vizija sveta z vzporedno finančno valuto? O tem kriptu marsikdo veliko govori, odvrne, veliko je entuziastov, ki verjamejo, da bo spremenil svet, sam tega nikoli nisem mislil. Zame je kripto inovacija, ki v finančni svet prinaša nekaj novega, ne mislim pa, da drastično spreminja družbo ali svet.
Kje, na katerem področju zaznavate, da se bodo dogajale največje spremembe? Upam, da je prihodnost tehnologija, da ne bomo šli nazaj, reče resno.
Slej ko prej bomo morali zapustiti Zemljo, pravi. Če ne bomo zapustili Zemlje, bo človeštvo izumrlo. Kam? – Na Mars. Mars je gotovo prva postojanka. Na Mars? Tako kot eden od tistih, ki jih spoštuje, Elon Musk. Pred kratkim je prebral njegovo biografijo. Ja, Mars, reče tako, da bi lahko celo zaznala drobec čustva, celo hrepenenja; to je gotovo naslednji podvig v vesolju. Mislite, da boste to dočakali? – Ja. Mislim, da to ni tako daleč stran. Tako ali tako bo treba tam narediti zaprte objekte. Ni to žalostno? rečem.
Ni žalostno, odvrne, zakaj? Kot da mu je vseeno, kje je, kam se preseli. Svobodni duh. Malta, Dubaj, Slovenija. No, seveda nam je najbolj lepo na Zemlji, tukaj smo se rodili, tisočletja smo prilagojeni za to okolje, reče. A prebivalstvo skokovito narašča, Zemlja ne prenese več te količine ljudi, to je dejstvo.
Z enega od dvorišč Mdine se zasliši glasba v stilu srednjega veka. Saj res, rečem, da ne pozabiva na glasbo. Kaj še igrate, bobne in ... In kitaro, me dopolni. Kitaro je začel igrati v osnovni šoli, našel je neki spletni program in se je je naučil sam. Kateri komad je bil prvi? Najbrž kateri od Nirvane. Zagotovo je bil od Nirvane. V določenem obdobju sem poslušal samo to. Potem pa Alice in Chains, Soundgarden, prišlo je obdobje Metallice, pa obdobje Rammsteina. Te si še vedno rad zavrti v avtu. Najbolj paše v tesli, tak zvok prihodnosti. Od vseh stvari, ki jih ima rad, se ga glasba najbolj dotakne.
V svoji hiši si je dal vgraditi manjši studio. Ko pridejo prijatelji, malo igrajo, tako za dušo. Rock, seveda. Od Pink Floydov do Davida Bowieja. Zna tudi peti? – Znam, ampak ne vem, ali je to ravno prijetno za uho, pa tudi ne zabava me toliko. Bolj igranje inštrumentov. Da bi kdaj pel na odru, uf, to je tako, kot bi bil pred vsemi ljudmi popolnoma gol. Ne, to ni zame. Preveč sem sramežljiv za to.
Ne spreglejte rubrike Carpe diem vsako soboto v Delu in ob nedeljah na delo.si!