Z vsemi filmskimi topovi

»Cannes je kot Wimbledon. Kaj Wimbledon, kot olimpijske igre!« radi vzneseno vzklikajo filmarji, ko jim je dano sprehoditi se po z rdečo preprogo pogrnjenih stopnicah do filmskega Olimpa, Palais des Festivals na Azurni obali. Letošnja ceremonija, 72. po vrsti, se bo začela v torek, a filmski kritiki po svetu v svojih kolumnah, blogih, podcastih in tvitih že nekaj tednov razglabljajo, kdo, kako in zakaj, se je znašel v uradni selekciji.

Na živo oranžnem plakatu, ki oznanja, da se bo letošnji festival odvijal med 14. in 25. majem, drobna filmarka Agnès Varda kuka skozi kamero in pri tem lovi ravnotežje, stoječ na hrbtu svojega pomočnika. Prizor iz leta 1954 s snemanja prvenca Vardove, ki je pozneje postala pomembna članica francoskega novovalovskega gibanja, je poln simbolike. Najprej je seveda poklon konec marca preminuli režiserki in njeni 65-letni kreativnosti, in tudi predanosti filmarjev nasploh, katerih iznajdljivost nima meja, ko v uresničevanju svoje vizije iščejo popoln kader. Predvsem pa je plakat poklon njeni (ženski) vztrajnosti in trdoživosti v pretežno moškem svetu. S tem sporočilom se je verjetno Thierry Frémaux, umetniški direktor festivala, želel odkupiti za vse očitke, da canski filmski festival zanemarja ženske avtorice oziroma da se duhu časa prilagaja prepočasi. V letošnjo uradno selekcijo je med 21 filmov vključil dela štirih režiserk, nekoliko bolj je kvote izenačil tudi v drugem tekmovalnem programu Poseben pogled (Un certain regard), predvsem pa se je potrudil, da bi po spolu uravnotežil žirijo. Letos ji predseduje mehiški auteur Alejandro Gonzalez Iñárritu, sestavljajo pa jo še štiri ženske in štirje moški, sedmih nacionalnosti s štirih celin.
 

Lovljenje ravnotežja

Morda pa skozi plakat Thierry Frémaux sublimno sporoča, da mora tudi sam pri sestavljanju vsakoletnega programa pokazati veliko iznajdljivosti in loviti ravnotežje med umetniškimi presežki in komercialnostjo, da bi upravičil sloves canskega festivala kot filmske olimpijade. Njegov vpliv iz ozadja se je začel kazati že na prelomu tisočletja, ko je trdna roka Gillesa Jacoba, ki je festival navigiral četrt stoletja in pri filmih, ki jih je izbiral, poudarjal »nadarjenost, čustva in vizualni užitek«, že začela nekoliko popuščati. Takrat kritiška sfera posodobitev ni najbolje sprejela in se je pridušala, da kreativna moč festivalu pada ter da postaja le še zbirališče uveljavljenih imen v glavnem programu, medtem ko prave avtorske talente »odkrivajo« stranske sekcije festivala, kot sta Teden kritike in Štirinajst dni režiserjev.

Ko je leta 2001 vodenje festivala prevzel v polni meri, je Frémaux jasno razkril svojo vizijo festivala v novem tisočletju in v tekmovalni program med dela priznanih avantgardistov, kot sta Godard in Japonec Imamura uvrstil animiranega zelenega močvirnika Shreka. Z eno potezo je pometel s predstavo Cannesa kot branika pred hollywoodskim filmskim imperializmom.

Frémaux velja za dobrega diplomata, ki zna pomiriti tudi tiste filmarje, ki jih ne uvrsti med izbrance. Pod njegovim vodstvom naj bi festival postal bolj fleksibilen, odprt za nove ideje in žanrsko razgiban – bolj tvegan, če hočete. To je postalo bolj očitno, ko je dobro zastražena vrata uradnega programa odprl dokumentarcem in omogočil Michaelu Mooru, da se je s kritiko Busheve administracije Fahrenheit 9/11 leta 2004 ovenčal z zlato palmo. Leta 2008 je ta nov stilski izziv nadgradil še z izraelskim Valčkom z Baširjem, animirano-dokumentarno vojno dramo Arija Folmana in mu pomagal do svetovne slave.

Odtlej je v Cannesu vse mogoče. Avtorski novovalovski koncepti so sicer še vedno na piedestalu, a nič manj spoštovanja niso deležni žanrski popkulturni fenomeni. Tako Cannes toplo sprejema hollywoodske franšize, kot so Da Vincijeva šifra, Indiana Jones, Matrica, Terminator in Vojna zvezd. Frémaux je kot dober lobist obnovil transatlantsko navezo z ameriškimi studii in distributerji ter v zameno, da jih je pripustil na najprestižnejši festival stare celine, z veseljem žel pozornost svetovnih medijev, ki jo Cannes dobi, ko se po rdeči preprogi sprehajajo ameriški igralski zvezdniki. Prav zvezdniškemu blišču se Frémaux, kot kaže ne more upreti.

To dokazuje tudi letošnji festival, ki sicer eksplicitno skrbi za vrednotenje in promocijo svetovnega umetniškega filma in osebnih avtorskih poetik, a bo obenem parada glamurja in blišča hollywodskih božanstev.

V uradnem programu se bo za zlato palmo, kot rečeno, potegovalo 21 filmov, med njimi šest francoskih in kar štirje ameriški. Letos so to Jim Jarmusch, Terrence Malick, Ira Sachs in Quentin Tarantino, ki se je v selekcijo izmuznil skozi že na pol zaprta vrata. A »zvestega otroka Cannesa«, kot je Tarantina poimenoval Thierry Frémaux, da bi pohvalil njegovo vnemo pravočasno zmontirati film, bi bržkone čakali, dokler občinstvo ne bi že sedelo v dvorani, neučakano, da si prvo na svetu ogleda njegov najnovejši in menda predzadnji film Once Upon a Time in Hollywood (Bilo je nekoč v Hollywoodu).



Taka naklonjenost ameriškim avtorjem ni nova, vsi selektorji v zgodovini festivala so gojili posebno ljubezensko razmerje z ameriškimi neodvisneži, ki morda danes to niti niso več. Saj veste, tudi Martin Scorsese je v Cannes prvič priromal s fotoaparatom in na drugi strani ograje ob rdeči preprogi v objektiv lovil evropske zvezdnike. Nekoliko pozneje (1976) pa odnesel zlato palmo za Taksista. V 72-letni zgodovini festivala so Američani zmagali 17-krat. Nazadnje leta 2011, ko je za Drevo življenja zlato palmo prejel Terrence Malick. Letos bo tekmoval četrtič, tokrat z vojno dramo A Hidden Life (Skrito življenje) o avstrijskem vojaku, ki se je sodelovanju z nacisti izogibal z ugovorom vesti.

Med večinoma starimi znanci Cannesa je letos le en prvenec, to je film Les Misérables (Nesrečniki) francoskega režiserja Ladja Lyja malijskih korenin. To je sprožilo ugibanja, ali to pomeni, da postaja Fermaux manj drzen in se zanaša na preverjene recepte. V filmskih krogih tik pred festivalom se napetost povečuje, kritiki in novinarji pa se že zabavajo s premisleki, kako se utegnejo tokrat premešati vloge in ustaljene pozicije moči znanih imen, ki so se za zlato palmo tudi že neposredno soočila. Pobrskali smo po obsežni časopisni dokumentaciji canskega festivala, da bi se spomnili, kdaj je to bilo.
 

Ob trinajstem letu osorej

Največ letošnjih pretendentov se je srečalo leta 2006, ko je Ken Loach v svojem trinajstem poskusu na festivalu s filmom Veter, ki trese ječmen v boju za zlato palmo premagal Almodovarja, ki jo je s filmom Vrni se odnesel (le) z nagradama za scenarij in najboljšo žensko igralsko zasedbo. Španski ekscentrik je bil približno tako užaljen, kot leta 1999, ko sta mu glavno nagrado speljala brata Dardenne z Rosetto, canska žirija, ki jo je vodil Američan David Cronenberg, pa mu je za Vse o moji materi prisodila (zgolj) nagrado za režijo. A grenak priokus je izginil takoj, ko so Almodovarju Američani naslednje leto za isti film podelili oskarja za najboljši tujejezični film. Belgijska brata Dardenne sta s svojim Otrokom zlato palmo leta 2005 speljala tudi Jarmuschu, ki se je moral zadovoljiti z drugim mestom (oziroma z grand prix) za Zlomljene cvetove. Vsi omenjeni z novimi zgodbami prihajajo v Cannes tudi letos.

Med tekmovalci čarobnega leta 2006 je bil za režijo filma Babel nagrajen tudi letošnji predsednik žirije Iñárritu, zlato kamero za prvenec pa je dobil romunski avtor Corneliu Porumboiu za film Smo imeli revolucijo ali ne?. Takratni debitant se trinajst let pozneje danes z ramo ob rami bojuje s težkokategorniki s svojim šestim celovečercem, komedijo La Gomera o znanem policijskem inšpektorju Cristiju, ki se znajde na obeh straneh zakona. Tudi kanadski čudežni deček Xavier Dolan se od svojega prvenca Ubil sem svojo mamo dalje z vsakim svojim delom uvrsti v to ali ono sekcijo prestižnega festivala. Večkrat je bil nagrajen, a zlate palme mu še ni uspelo dobiti. Letos bo to poskušal s filmom Matthias in Maxime.


Leta 2006 se je na festivalu oglasil celo pevec Elton John, da bi prispeval k dobrodelni akciji za raziskave proti aidsu, letos pa bo v Cannes pospremil svojo biografijo Rocketman v režiji Dexterja Fletcherja, ki bo prikazana zunaj tekmovalnega programa.

Večkratni nominiranci za zlato palmo, ki se pričakovano vračajo v Cannes, so še italijanski filmski aktivist Marco Bellocchio, ki se je tokrat v filmu Il Traditore (Izdajalec) lotil zgodbe o sicilijanskem mafijskem ovaduhu, tudi Arnaud Desplechin je z Oh Mercy! (Oh, hvala) zavil na področje kriminalne drame, v kateri dva policista raziskujeta umor, tunizijsko-francoski filmski estet Abdellatif Kechiche pa je bil naknadno sprejet v tekmovalni program s svojim štiriurnim nadaljevanjem svoje ode mladosti in lepoti Mektoub, ljubezen moja: Intermezzo. Tudi Palestinec Elia Suleiman se po tem, ko je leta 2002 za tragikomedijo Božje posredovanje prejel nagrado žirije, zdaj vrača z avtobiografskim filmom It Must Be Heaven (Kot v nebesih), v katerem se sam poda po svetu, kjer najde podobnosti s svojo rodno Palestino.

Azijsko celino predstavljata Južnokorejec Bong Joon-ho, ki se je pred dvema letoma s svojo pustolovščino Okja znašel sredi bojnega polja med Cannesom in Netflixom. Projekcija filma se je končala s stoječimi ovacijami. Tokrat se je v filmu Parasite (Parazit) usmeril v realnejši svet, v revno družino, ki si najde bogatejše prijatelje. Iz Kitajske pa prihaja Diao Yinan s trilerjem o motorističnih tolpah The Wild Goose Lake (Jezero divjih gosi).

Med omenjenimi štirimi režiserkami, od katerih Frémaux veliko pričakuje, so Justine Triet s Sybil, zgodbo o psihoterapevtki, ki obudi svojo strast do pisanja, Jessica Hausner s filmom Little Joe (Mali Joe). Céline Sciamma, ki je v Cannesu vrtela že dva svoja filma (Vodne lilije in Banda punc) pa bo svoje »ženske teme« tokrat prikazala skozi zgodovinsko dramo Portrait of a Lady on Fire (Portret ognjene ženske), o slikarki, ki se med slikanjem njenega portreta zaplete z mlado bodočo nevesto. V tekmovalni program se je uvrstila tudi mlada igralka, pisateljica in režiserka Mati Diop, ki se je proslavila v filmu Claire Denis (35 šilc ruma), zdaj pa je posnela film Atlantique, v katerem skozi zgodbo o dekletu, ki išče pogrešanega fanta, obravnava temo beguncev.


 

Zvezde nad Cannesom

Eno je gotovo. Zvezd na festivalu tokrat ne bo manjkalo. Almodovar prihaja s Penélope Cruz in Antoniem Banderasom. Jim Jarmusch s svojo zvesto ekipo Tildo Swinton, Billom Murrayem, Adamom Driverjem, Seleno Gomez, Stevom Buscemijem, Tomom Waitsom, Dannyjem Gloverjem, Rosie Perez in Chloë Sevigny (ki ima svoj film tudi med kratkometražnimi). Po Cannesu se bo sprehodil Elton John, in če bi ga prijelo, da sede za klavir in odpoje enega svojih hitov, so mu že pripravili koncertni klavir. Po rdeči preprogi bo zdrsela tudi Monica Bellucci, ki igra v filmu Clauda Leloucha, ta bo prikazan zunaj tekmovalnega programa. Po nekaj letih se vrača Isabelle Huppert, tokrat z ljubljencem festivala Sundance Iro Sachsom in njegovim filmom Frankie. Pride Willem Dafoe s filmom Abela Ferrare Tommaso, ki bo prikazan na posebni projekciji in nogometna legenda Diego Maradona, saj ga je v dokumentarnem filmu obdelal britanski filmar Asif Kapadia, znan po dokumentarcu Amy o Amy Winehouse.

Novi (še nedokončani) del Ramba bo predstavljal Sylvester Stallone. Kot da to še ne bi bilo dovolj bo tam še Quentin Tarantino s svojim hollywoodskim panteonom – Bradom Pittom, Leonardom DiCapriem, ki bosta v filmu prvič nastopila skupaj, Alom Pacinom in nadarjeno avstralsko krasotico Margot Robbie. Cannes torej letos strelja iz vseh topov.