Klišeji so dolgčas, očitnosti tudi, vsaj včasih. Kar je manj na očeh, se zdi zanimiveje. V Cannesu resda vse – filmsko, sejemsko, kongresno, turistično, nakupovalno ... – vodi na znameniti bulvar Croisette ter k sloviti festivalni in kongresni dvorani, toda precej vznemirljiveje se zdi hoditi po manj znanih poteh in se zaleteti v nenujno očitnost.
Recimo sredi mesta v stekleni zabojnik, v katerem je 246.000 cigaretnih ogorkov. Seveda jih nismo šteli, a tako pravi napis na njem. 246.000 ogorkov ali drugače: 2500 kemijskih substanc, 123.000.000 litrov onesnažene vode, 12 let razgrajevanja v naravi, 90.000 evrov stroškov med dvomesečnim pobiranjem. Zakaj je vredno govoriti o prozornem zaboju, polnem odvrženih čikov? Zato, ker razgalja odnos mesta do življenja, do zdravja.
Snažnost
Obmorsko mesto, čeprav mediteransko in na jugu Francije, je presenetljivo čisto. Snažno se je kazalo že, recimo, avgusta lani, ko se je sredi vrhunca turistične sezone v njem trlo obiskovalcev, in nič manj niti marca letos, ko so v polnem razcvetu dišale mimoze in so se organizatorji pripravljali na mednarodni investicijsko-nepremičninski sejem Mipim. Iztekajočo se zimo je morda na mestu primerjati z globokim poletjem: zato ker se v poletnih mesecih okrog 75.000 Cannesčanom pridruži še dvakrat toliko turistov, ki vrvijo na vse strani – in bi lahko nemarno smetili, kakor to počnejo po mnogih drugih koncih turističnega sveta.
Cannes v številkah:
* 3 milijone obiskovalcev na leto
* drugo najpomembnejše festivalsko-kongresno mesto za Parizom
* 130 hotelov
* 3 igralnice
* 500 restavracij in kavarn
* 11 golfišč z 18 luknjami, oddaljenih največ uro stran
* 3 milijone obiskovalcev na leto
* drugo najpomembnejše festivalsko-kongresno mesto za Parizom
* 130 hotelov
* 3 igralnice
* 500 restavracij in kavarn
* 11 golfišč z 18 luknjami, oddaljenih največ uro stran
Zahvala za čisto mesto gre kajpada domačinom in še prej – ker se red navadno dela od zgoraj navzdol – mladostno dinamični politiki 50-letnega župana Davida Lisnarda: prihaja iz vrst republikancev (tako kot se vsa regija ideološko nagiba h konservativizmu), na položaju pa je od aprila 2014. Pod njegovo taktirko caneska okoljska policija strogo bedi nad urbano snažnostjo in izdaja globo za nemarnosti, od frcnjenih cigaretnih ogorkov in pasjih iztrebkov do smeti v morju, divjega plakatiranja in grafitiranja, tudi nočnega hrupa in še marsičesa. Denarne kazni se sučejo od enajst evrov (za pasji drek) ali 38 evrov za pasje razkopavanje po javnih zelenicah do 1500 evrov (za vrečo gospodinjskih odpadkov, odloženo na javnem mestu).
Odličnost
Da vzgoja deluje, je očitno, kakor se zdijo vredna posnemanja tudi županova prizadevanja za zdrav duh v zdravem telesu: zagnali so program Cannes, mesto športa na prostem, v okviru katerega bodo v celoti poskrbeli za 14 sprehajalnih poti, razvejenih po vsem mestu in skupaj dolgih 60 kilometrov. Sprehodi po mestu – ki je te dni vsaj v nekaterih koncih primerno gradbeno razkopano, v morje pa nasipavajo in širijo plažo ob bulvarju Croisette – in nič manj po okolici so čudoviti, saj lučaj stran, ali niti to ne, plivkajo valovi, hkrati lepo diši po mediteranskem rastju in tudi nasploh so prizori prijetni.
Cannes je namreč arhitekturno čedno mesto z ljubkim starim delom na hribčku Suquet, ni preveliko in nima odurnosti nekaterih sredozemskih mest, ki trzajo na množični turistični denar. Če imajo pri nas ljudje v turizmu komaj sedaj vedno bolj polna usta besed o butičnosti, tam odličnost živijo, naj gre za (družinske) hotele ali vrhunsko gastronomijo. Ne more biti drugače, zato ker je bila drugačna zgodovina in je takšna tudi sedanjost pa, seveda, še geografska lega in prav tako blagajna je precej bolj polna. Za razcvet Cannesa je bil, kakor se s spomenikom v središču mesta poklanjajo preteklosti, sicer zaslužen lord Brougham, britanski politik in pisec, ki se je, takrat še v vasico, zaljubil leta 1834. Na poti v Italijo, kamor je vodil hčer, obolelo za tuberkulozo, je nekaj dni postal v Cannesu in ostal za zmeraj: kmalu je dal postaviti razkošno vilo, po hčeri poimenovano Éléonore-Louise, in vanjo vabil angleško aristokracijo ... Tako se je začela zgodba o (mondenem) Cannesu; povezana je torej tudi z zdravjem.
Prostost
Dobro počutje in zdravje se krepita na prostem, kjer se morajo, kot se zaveda sodobna canska oblast, srečevati in povezovati vse generacije: tako starejši, ki po mediteransko radi tradicionalno balinajo, kot mlajši, ki, recimo, džogirati, vsi pa – tak je način življenja v obmorskih koncih – radi posedajo na terasah restavracij in kavarn. Kaj tudi ne bi, ko pa imajo v Cannesu kar 300 sončnih dni na leto. In zato, da bi domačini ostali v mestu, pazijo, da ne bi iz središča izgnali trgovcev, ampak jih zavestno ohranjajo – recimo na nakupovalni Antibski ulici. Zavedajo se, da za dober šoping ne smejo poleteti v nebo parkirnine, zato so pri tem zmerni, ne oderuški. Ob samem bulvarju Croisette, na primer, je mogoče za trideset minut parkirati brezplačno, dve uri staneta tri evre, po dveh urah in pol pa je treba tako in tako umakniti avto. Ob koncu tedna se da brezplačno parkirati za dalj časa, pravi odlična poznavalka in pripovedovalka o Cannesu Karin Osmuk iz Palais des Festivals et des Congrès (Festivalna in kongresna dvorana), v okviru katere deluje turistični urad. Torej: pripeljite ljudi v mesto in jih zadržite v njem, če želite dihati urbano, in seveda poskrbite za pravo, zdravo ponudbo.
Mesto, resda svetovno znano po filmskem festivalu – letos bo potekal od 14. do 25. maja –, ima številne obraze. Prav v začetku marca, denimo, so pripravili mednarodni investicijsko-nepremičninski sejem Mipim, že prej februarja mednarodni sejem iger (od namiznih do računalniških in vseh vmes). Obmorsko mesto je znano tudi po nakupovanju (na ulici Antibes, recimo, tudi za manj globoke žepe) in dobri hrani (nič koliko vrhunskih restavracij, dve z Michelinovimi zvezdicami; in ne le vrtoglavo dragih).
V Cannesu je treba nujno, recimo, na tržnico. Največja, tudi najbolj živahna v mestu, če ne kar v regiji je tržnica Forville, izjemno bogata »košara« lokalnih pridelkov, sadja, zelenjave, sirov, rib, mesa ... in specialitet, kjer je mogoče stojé in mimogrede pojesti ribjo juhico, paeljo in še marsikaj, recimo socco, posebno francosko »palačinko«, preprosto narejeno iz čičerikine moke. Na tržnici, še zlasti dinamični ob koncu tedna, in v lokalih ob njej se nazorno predstavlja sociologija mesta in nasploh francoskega juga, kjer marsikdo išče svoj notranji mir, naj bo večinski Francoz ali tradicionalno Britanec, morda Rus ...
Ker je zgodovina izjemen zbir zgodb, kot zanimivost povejmo, da spokojnosti v teh koncih, kjer poleti škržati »žagajo« svoje divje pesmi, zima pa močno umiri tone, nikakor ni uspelo najti »možu z železno masko« ...
Ujetost
Najbolj slavni ujetnik iz francoske zgodovine je bil po ukazu Ludvika XIV. prav na bližnjem otoku Svete Margerite zaprt enajst let; od leta 1687 do 1698., ko so ga prestavili v pariško Bastiljo, kjer je leta 1703 umrl. Zdaj, stoletja pozneje, je mogoče na otoku turistično obiskati tudi njegovo celico in v njej brati o nikoli zgodovinsko razjasnjeni uganki, kdo vse bi lahko bil nesrečnik pod težko masko in zakaj jo je moral nositi. Je bil brat dvojček Ludvika XIV. ali njegov polbrat, morda ženska? Na seznamu morebitnih žrtev je več kot 60 imen, celo Molière. Obstaja teorija, da je s svojim Tartuffom (pri nas ga prav zdaj igrajo v MGL) tako zelo razjezil jezuite, da so ti pri kralju zahtevali njegovo aretacijo. Dramatik tako menda ni nujno umrl, kot se uradno prenaša že stoletja, na odru, med uprizoritvijo Namišljenega bolnika, ampak so mu morda v zaodrju stopili na prste in ga strpali v ječo ...
»Ujetnik, čigar imena ne pozna nihče, čigar obraza ni videl nihče, živa skrivnost, senca, enigma, problem,« je zapisal Victor Hugo. Tudi stoletja pozneje je vse zamegljeno in ne bo verjetno nikoli drugače, kot je v začetku marca zgodbo iz napete in krute francoske zgodovine o tem, kdo je bil človek z železno masko, v njegovi celici z ognjiščem in straniščem na otoku Svete Margerite radovedno poslušala skupinica francoskih šolarjev. Poslušali so mirno, kot začarani ... tako kot ena sama spokojnost preveva sosednji otok Svetega Honorata, edinega otoka v Franciji, ki je v zasebni lasti. Že šestnajst stoletij na njem v samostanu Lérins živijo in delujejo cistercijani (trenutno je 21 menihov), ki na zelenih nasadih oljk in vinske trte po starem, ročno pridelujejo različne kapljice: žganje, vino in oljčno olje ... Za dušni mir in prodajo. Turisti so vabljeni na otok z izjemno arhitekturno-religiozno preteklostjo in sedanjostjo, če le znajo spoštovati tišino, kulturo, naravo ...
Ljubezen
Še bilo lahko odstirali zanimive plati Cannesa, tudi kulturne, umetniške obraze mesta, ki se zdi komu pri nas morda predaleč stran: recimo za počitnice, a ni v resnici nič dlje od prenekaterega konca na »domačem« Jadranu. Zakaj je dobrodejno hoditi v različne konce? Verjetno predvsem zaradi negovanja radovednosti in zato, da bi domov prenesli, kar je drugje lepega, zglednega, boljšega, saj od slabšega ali podobnega ni mogoče veliko odnesti, vsaj ne, da bi napredovali; da bi zlagoma šli (turistično) naprej, ne bliskovito in zato hitro pozabno.
Frédéric Mistral, sloviti provansalski poet, je nekoč rekel prebivalcem Cannesa: »Vaše mesto se je porodilo ob poljubu morja in sonca.« Kako potem ne bi bilo prijetno v takem mestu? Sploh ker lokalne oblasti uspešno prepričujejo domačine, da jim mora biti mar zanj. Seveda je lahko mar samo človeku, ki ima rad. •
Slovita festivalna in kongresna dvorana:
88.000 kvadratnih metrov velika površina, od tega 35.000 kvadratnih metrov razstavišč
50 mednarodnih dogodkov na leto, od tega 20 ponavljajočih se
280.000 akreditiranih profesionalcev (leta 2017)
82.000 gledalcev
88.000 kvadratnih metrov velika površina, od tega 35.000 kvadratnih metrov razstavišč
50 mednarodnih dogodkov na leto, od tega 20 ponavljajočih se
280.000 akreditiranih profesionalcev (leta 2017)
82.000 gledalcev