Ni časa za prazni dolgčas, v nobenem življenjskem obdobju ga ne sme biti, in kaj šele da bi se izgubljali v samopomilovalnem jadikovanju, kajti – kot radi pomodrujemo – življenje je lepo in predvsem prekratko.
Francozinja Michèle je prelestna gospa v zrelih letih, doma iz sončnega Cannesa. Rojena v mehkobno-dišečem okolju francoskega Mediterana in nekdaj nepremičninska agentka pozna domala vse kotičke mesta slovitega filmskega festivala ter številnih sejmov in kongresov, ki jih organizirajo v njem. Zato se kaže, kogar zanese na Azurno obalo v Cannes, obrniti nanjo: kajti Michèle je greeter, ena od uradnih prostovoljk, ki vam strastno razkaže svoje mesto in poglobljeno predstavi njegovo privlačno zgodovino.
Tudi v pokoju ne sme biti časa niti prostora za uničujoči dolgčas in za nekakšno prazno čakanje, posebno v velikih (turističnih) mestih nenehnega prihajanja in odhajanja ne. Sploh pa človek ne sme nikdar kar obtičati, kajti vedno premore tudi sam kaj, kar je skupnosti mogoče darežljivo dati.
Greeterji imajo čas, uradno preverjeno specializirano znanje o okolju, v katerem živijo: pa naj tujcem eden približuje umetnost, ali drugi kulturo, ali spet tretji naravo, kdo pa gastronomijo, lahko da tudi šport, in potem teče z neznanci po znanih poteh ... Lokalni prostovoljci poznajo skrite čarobne kotičke, tudi drobne anekdote, vedo, kako gledati, poslušati, vonjati svoj svet ..., in predvsem imajo željo, da znanje in izkušnje delijo z drugimi, ne glede na to, kdo so obiskovalci; pa če je to posameznik ali manjša skupina.
Prisrčno dobrodošlico lahko prišlekom izrečejo samo domačini dobre in hkrati proste volje, katerih vodilo ni denar, ampak želja, da bi bili, ker so, recimo, upokojeni, (še naprej) aktivni, koristni in – predvsem da bi bili obdani z ljudmi. Saj ljudje smo narejeni za družbo, mar ne? Zato vedno »samo skupaj, nič drugega«: ker ni časa za dolgčas, vsaj za mučnega ne.