Praznična vznesenost pojema, in medtem ko so naše vrle (za)obljube še v zraku, se morda postavlja vprašanje, koliko smo se v času, ko se staro leto prelomi v novo, notranje prečistili, koliko smo – naj si izposodim Dostojevskega – (naprej) podtalni, natančneje, koliko smo si pripravljeni intimno priznati, da smo (vsaj malce vselej) tudi podtalni, slabi. Celo najboljši človek ne živi predvsem za druge, ker je tam, kjer se človeški red kosa s človeškim kaosom, tudi on samo človek, če si še jaz po svoje izposodim trenutno enega (bolj razvpitih) družbenih vznemirljivcev, Jordana B. Petersona, avtorja 12 pravil za življenje.
Svet je mogoče res precej bibličen in tako premalo črno-bel, da bi kar pobrisali številne vmesnosti, saj, »kot je bil prepričan Aleksander Solženicin, ločnica med dobrim in zlom teče skozi srce vsakega človeškega bitja«. Mejnica torej ne vodi vidno med dobrimi in slabimi ljudmi, med tistimi, ki jih je, kot kdo kdaj izreče podtalno celo na glas, ob njihovem koncu škoda, in tistimi, ki jih ni ...
Zato si po veselem novoletnem nazdravljanju v družini, med prijatelji, znanci in neznanci, po odpiranju lepih kotičkov srca: da bi sem ter tja naprej, nazaj in sploh v vse smeri iskreno krožile najboljše želje, kaže naliti čistega vina za vse (nepraznično) leto, ki sledi. V podtalju je pesem druga, hrupna je, slaba in konfliktna, v nadtalju, kamor naj bi se s trudom poskusili dvigniti vsi, pa se »dobri« samovšečno ne samooznačuje za boljšega (proti slabemu), pametnega (proti manj umnemu), dobrotniškega (proti egoističnemu), razsvetljenega (proti zatemnjenemu) ... Recimo, da je v nadtalju malo komolcev ali vsaj manj samoljubja kot na nasprotni strani, kakor je tudi manj zahrbtnosti pa bojnih nog, a tudi naivne čustvenosti ni nujno veliko, zato pa se je nadejati plemenitih dejanj. Tihih, jasno razloženih, sistemskih, brez hrupa in viharjev, kdo vse sem jaz ali kdo vse ni drugi.