Živalsko dvorišče

Kar narava izriše, človek po svoje popiše: recimo to, kako posrečeno ali spodletelo je po bitju in žitju človeški vrt podoben živalskemu.

Pogosto znamo biti (alfa) pasji, ne le v pomenu zvestobe, kot je iskreno predan človekov najboljši prijatelj, kuža, ampak smo lahko po pasje ali, ojoj, kar svinjsko nepredvidljivi ali kot mačka zahrbtni, če že po mačje ne golomišimo okrog vrele kaše. Med nami so mnoge sive miši in ogromno pridnih mravljic, pa tudi zabavljivih murnov in obešenjaških lenivcev ter še – kakšne politično nekorektne zmerjavke! – znatno število oslov, ne samo trmastih in upornih, in potem še nemalo koz, velikih in trapastih, in kakšne so šele kure, številne so zaslepljene, in krave, vedno se najdejo kakšne svete, in pa prebrisane lisice in bojazljivi zajci in, kajpada, strupene kače. Kako zlobno znajo sikati.

Zato ni presenetljivo, da se nekatere ptice bolj odprtih obzorij ne zbirajo v jate, ampak, selivke po samosvojem duhu in krilih, same odletijo drugam, da ne bi morda nikoli več priletele nazaj. In ker je živalski svet cvetoče polje, ne kaže pozabiti še na nič koliko nojev, ki tiščijo glavo v pesek, na kameleone, ki preračunljivo menjajo barvo, in da ne govorim o veščah; te se zdijo ob nadležnih mušicah, izkoriščevalskih pijavkah in oklepajočih se klopih značajsko posebno neprijetne. Kako vztrajno je zadnjič plesala ena, kaj plesala, v resnici je brezsramno divjala v krogu. In kaj se tudi ne bi vedla tako, saj je vendar svetila luč. Samovidna vešča jo ima za mogočno in orientacijsko pomembno luno, zato se najbrž ne zaveda, da vsak hip lahko kakšna opica pritisne na stikalo in ugasne vročo žarnico, sploh če ta sveti v zamejenem prostoru omejene pomembnosti. Z mehurčki utvar o slavi pa se tudi živali rade lovijo in jih pokajo.

No, po vsem levjem rjovenju in prerivanju ne končajmo s slonjo zamero, ampak spodbudno – s kresničko. Idealistično si domišljam, da vsaj kratek čas rada sveti tudi drugim.