Vsakdo je kdaj drobnjakar, čeprav je drobnjakarstvo strašno brezzvezna hiba: človeka zlagoma pogoltnejo obskurno male zgodbe, namesto da bi se na veliko sladkal z življenjem, dokler ga ima.
Ker je ozko okolje pogosto močnejše od dobre volje, se človek togotno zagozdi tudi v misli, nevredne ubesedenja, ter cepetaje in na glas (z izbranimi somišljeniki) trmari v njih – in kako se potem ne bi čudili bizarnim družbenim pojavom, kakršni so, denimo, narobe razvejene drobne slive, za katere obmejne plodove se v kakšni čisto majhni sredini neumorno cefrata tako jezni lastnik kot njegov še bolj besni sosed? Zgodbe v resnici ni, in vendar preraste nizko drevo v gromozansko razdrobljen roman premnogih pridevnikov, morda celo v družinsko sago.
Podobnih primerov nepomembnih drobnarij je nebroj, seveda niso vsi takšna medsosedska družbena karikatura, kot je sliva (ali zoženo morje), toda v prenekateri čeveljček kdaj zaide kamenček – ter bolj ali manj žuli, naredi boleč žulj, ga predre in zatem še odpre v rano (slabih misli in grdih besed).
Zato se je treba drobnjakarstva, tako pogosto spajdašenega z negativizmom in celo s čisto zlobo, zavestno izogibati v velikem loku, in nič niti manj drobnjakarjev, prav tako tečneža v sebi, saj ta rad išče napake (sploh zmote drugih), ne da bi razumel svojo lastno napačnost. In prav zato je nujno vedno znova odpirati okna, pogosto zdrsniti skozi vrata in oddrobiti drugam, proč in stran, da bi, enkrat spet nazaj, z bolj velikodušnim korakom hodili skozi vsakdan – odprhnjenih drobtinic.
In ker smo že ravno v času veselih in tako želenih dopustov: kaj ni odpust(ek) bistvo vsakega dopusta? Dopustiti mnogim slabim malenkostim, da jih kot nepotrebno drobnjakarstvo za vselej odpihne neznano kam. Sliva bi bila vesela.